Nika Čok se s pisanjem ukvarja že 8 let. Svoje pesmi in prozo objavlja predvsem v reviji Mladika, nekaj malega pa tudi v Primorskem dnevniku. Rada sodeluje na literarnih natečajih. Lani so bile njene pesmi nagrajene na 49. literarnem natečaju Mladike (3. nagrada), pred nekaj leti pa je v mladinski kategoriji osvojila 1. nagrado za prozo. Trenutno končuje podiplomski študij na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu – piše magistrsko nalogo iz slovenskega jezika.
Nikina strast do pisanja na njeni koži. (Foto: osebni arhiv)
Kdo je Nika – v desetih besedah:
Nika je vztrajna in trmasta ženska, ki stremi h uresničenju svojih ciljev. Obožuje pisanje, ki ji je prava življenjska nuja, pa še branje, hladne pijače, sladoled, čokolado, pomenke s prijatelji, itd.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Če bi me nenapovedano obiskali v sredo zjutraj – bi verjetno zajtrkovala in se odpravljala v knjižnico pisat magistrsko nalogo, družbo mi takrat dela nona.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Pisanje se mi porodi naenkrat, kjer koli in kadar koli, ideja zanj tudi čez noč, v tistem primeru jo obdržim v glavi in zjutraj svoje misli in občutke takoj prelijem na papir.
Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pisateljica?
Seveda, brez najmanjšega dvoma.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Irena Žerjal in Vilma Purič, zaradi njune tankočutnosti in prodornosti.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Take glasbe je veliko, trenutno rada poslušam kantavtorja Iramo ali rock Maneskinov, knjiga, ki me je prevzela, pa je Na zmajevih krilih Miroslava Košute.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Težko pobegnem, če sem sita vsega, si nadenem slušalke in se izoliram.
Nikin ljubljeni Jack (Foto: osebni arhiv)
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Sem impulzivna in »imam dolga ušesa«.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
H Alamutu Vladimirja Bartola.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Bi izdala knjigo? Seveda, z velikim veseljem.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Mlado tržaško literatinjo Belindo Trobec, ker te njeno pisanje naravnost prevzame.
Večer posvečen Ireni Žerjal, v SKD Slavec v Ricmanjah pri Trstu. (Foto: osebni arhiv)
—
NIKA PIŠE
—
Kdo sem,
ko moje srce
zbadajo
črepinje
grehov,
nedorečenih
besed,
izgubljenih priložnosti …
—
IV.
Je ptica z zlomljenimi
perutmi, ki še leti v
neskončnost …
—
Noči
ko
preždim
sama
v soju
lune
ki sveti
čez
moje
oglatosti
netočnosti
nepopolno
bitnost
iluzije
perfektnost
točnost
veselje
lahkotnost
čez vse to
—
Karantena 2020
Ustavim
se
in
ne
vem,
če mi je všeč
ta zdajšnja
izolacija
realnosti,
v kateri ni
več
prostora
za
dotike,
objeme
in pomenke
ob kavi,
soku
kokakoli
vinu
ali šampanjcu
*Naslovna fotografija prispevka: Nika Čok. (Foto: osebni arhiv)