Eva Kučera Šmon je diplomirana dramaturginja (AGRFT), ki je za svoje diplomsko dramsko besedilo Ta prizor sanjam vsak dan prejela študentsko Prešernovo nagrado. Njeno dramsko besedilo Na začetku počasi, potem pa tempo, tempo je bilo objavljeno v reviji Dialogi, November, Literatura in Adept ter večkrat bralno uprizorjeno, nazadnje kot radijska igra na radiu ARS. Trenutno dokončuje scenarij za celovečerni film in se udejstvuje pri produkciji filmov, reklam in serij.
Delavnica dramskega pisanja v Prešernovem gledališču Kranj pod mentorstvom Kim Komljanec. (Foto: osebni arhiv)
Kdo je Eva – v desetih besedah:
Ženska, ki obožuje gledališče, film, literaturo, družino, prijatelje in rdeče vino.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Zelo verjetno še spim ali pa se odpravljam na kakšno snemanje. Družbo mi dela fant Andrej, ki je ob tej uri že ves pripravljen na svet in na vse izzive, ki so pred njim. To mu zelo zavidam.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Kot vsak drug dan, ko pisanje ni na vrsti. Morda je drugače samo to, da pisanje navadno začenjam z branjem kakšne dobre knjige ali članka, ki me nato spodbudi, da še sama kaj napišem.
Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pisateljica/dramaturginja?
Bila bi pisateljica, dramatičarka, scenaristka, producentka, režiserka in morda še zdravnica.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Navdihujejo me mladi ustvarjalci, ki so bolj uspešni kot jaz. Iza Strehar, scenaristka izvrstnega filma Prasica, slabšalni izraz za žensko, je zagotovo ena teh.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Francoska pevka Pomme, film Drive my car, predstav in razstav pa se v postkoronskem času šele zares nauživam.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
V posteljo.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Grizem obnohtno kožico.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Srečko Kosovel, Zbrane pesmi.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Katera je tvoja najljubša umetnost? Glasba.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Sigurno mlado žensko, ki ji je, če izbiram jaz, ime Iza Strehar. Menim, da ves čas premika meje mogočega.
Bralna uprizoritev v SNG Drama Ljubljana v sklopu delavnice Nova branja, ki je potekala pod mentorstvom Simone Hamer. (Foto: osebni arhiv)
—
EVA PIŠE
—
JAN: Evo! Tadaaam!
ELVIRA (sarkastično): Vau …
JAN: A ne? (gleda, ponosno) Ampak kaj pa razgled dela, a? Zadnjič sem odkril ta plac, ko sva z Mičotom iskala plac za joint.
ELVIRA: Ja … lepo je, ja.
JAN: Poglej tale razgled, no … Tko v daljavo poglej. (ji usmeri glavo) A ni epsko? (se zazre v daljavo, Elvira gleda v Jana) Enkrat bova midva mela vikend s takim razgledom in tako terasico, veš? Prav takim razgledom. (Jan strmi v razgled)
ELVIRA: Ja? Zaenkrat bi bla zadovoljna z nečim več, kot je garsonjera s pogledom na pokopališče.
Jan sede na gugalnico, Elvira ga gleda s prekrižanimi rokami.
JAN: Predstavljaj si, kakšne nore piknike bi lahko prirejala na taki terasi, a? Si znaš vizualizirat?
ELVIRA: Ja …
JAN: Js bi mešal koktejle, pa obračal bi stejke, tri minute na eni strani, pet minut na drugi … na takem velikeeem žaru (pokaže z rokami) Na takem žaru, si zamisliš?
ELVIRA: Si zamislim, ja.
JAN: Ti bi nardila okrasitev, vse tko, po babje, ne? Pa bi potem povabla Petro pa Danija, Lucijo pa Gogija, Rebeko pa Hojsa, Nino in … ne, nje ne bi. Ona je prasica, nje ne bi, u lajfu … (razmišlja) Tanjo in Lukata?
ELVIRA (naveličano): Jan!
JAN: Kaj je, no? Razmišljam.
ELVIRA: A je sploh legalno, da sva tu gor? Ne bi rada imela sranja z lastnikom.
JAN: Za 700 evrov na mesec me lahko prosi, da sem tu gor.
Elvira pogleduje proti vratom, prekriža roke.
JAN: Pa pol bi lahko nardila program, veš.
ELVIRA: Pa kakšen program, pizda?
JAN: Ja za goste, program … Veš, kao družabne igre, športne igre, pijanske igre, igre na srečo … ne, to ne. Mogoče si neke nagrade namisliva … To bi blo Gogiju čist zabavno. (Elvira ga gleda) Mi bi z dečki pol kakšnega spili, kakšnega skadili, ve babnice bi se pa jezile na nas, to je vedno tko, že od nekdaj je tko. (se zasmeji)
ELVIRA: Si končal? Greva?
JAN: Pizda si zatežena ti zadnje čase ej, nič ti več ni zabavno.
ELVIRA: Delala sem devet ur, Jan.
JAN: Jaz si pa zamišljam najino prihodnost, pikica.
ELVIRA: Ja? Zaenkrat si zamisli, kako bova preživela do naslednjega meseca.
JAN: Daj nooo, usedi se malo, pikica, no, malo si spočij te lepe nogice no, malo se zazri v najino prihodnost … (jo gleda, jo potegne k sebi) Daj no …
ELVIRA: Če zve lastnik Jan … Ubil naju bo.
JAN: Pa kaj te briga za tega plešastega prasca … Daj no, en objem.
Raztegne roke. Elvira zavije z očmi, pride do gugalnice in sede.
JAN: No, tko ja, to je pa že bolje.
ELVIRA: Pet minut, Jan.
JAN: Mogoče deset.
Sedita v tišini, Jan narahlo premika gugalnico.
JAN: Poglej ta razgled no … Pa poglej ga no.
ELVIRA: Lepo, ja …
JAN: Je ne? Sam da tebe osrečim, veš? Cel dan sem čakal, da prideš iz službe, in sem razmišljal, kak bom tebe osrečil, veš?
Jo poljubi na sence.
ELVIRA: Bi me lahko osrečil s čim drugim …
JAN: Ja? Na primer?
ELVIRA: Ja ne vem, s čim bolj pozornim recimo …
JAN (se vzravna): Recimo?
ELVIRA: Ja ne vem … Ful je enih stvari Jan …
JAN: Ja?
ELVIRA: Ja.
JAN: Recimo?
ELVIRA: Recimo … Ne vem no … Sem vse kaj drugega pričakovala kot tole.
JAN: Kaj pa?
ELVIRA: Ja ne vem … Ful drugih stvari bi prej pričakovala … (tišina, zavzdihne) Sem mislila, da me boš zdejle … Eh, brezveze.
Tišina.
JAN: No povej zdej. Kaj si mislila?
ELVIRA: Pa ne bom, brezveze.
JAN: Dej povej zdej, kaj si mislila no.
ELVIRA: Eh ne bom.
JAN: Povej no, zakaj pol …
ELVIRA: Ja mislila sem, da me boš zasnubil, evo. Ta preveza pa to …
JAN (se zasmeji): A ti to resno?
ELVIRA: Ja kaj no, kdo bi pričakoval, da mi boš pokazal to … ta beden razgled pa te koprive?
JAN: Zasnubil, pikica? Jaz tebe?
Jan se zasmeji.
ELVIRA: Sej bi rekla ne, valjda.
JAN: Pa saj sva zmenjena, da midva nisva za te stvari.
ELVIRA: Vem, no, ampak sem mislila … Ta preveza pa to, no … nič takega, pozabi. Itak bi rekla ne, sej nimava iz kje. A greva dol?
JAN: Valjda nimava iz kje. Sploh pa ne za take stvari … (se zasmeje) Prihranki gredo za moj kuharski tečaj. To sva rekla.
ELVIRA: Pa za večje stanovanje, ja.
JAN: Pa za nove nože, tiste od Gordona, takoj ko bo prilika.
ELVIRA: Ja.
JAN: Ti boš šla na poročni tečaj … To je ful biznis danes, veš. Pa boš pol organizirala te babje bedarije, ki ti grejo po glavi …
ELVIRA: Vem, ja.
JAN: Ampak zasnubil te pa ne bom, itak da ne. (tišina) Raje si kupiva savno za ta denar.
ELVIRA: Itak ja.
JAN: Midva nisva za te stvari, veš?
ELVIRA: Vem, ja. Midva sva bolj za savno, ja.
JAN: Ti si tut ena kokoška … Jaz tebe zasnubil? A ne bi blo to ful hecno?
ELVIRA: Itak da bi blo. Komično bi blo.
Strmita v razgled.
Tišina.
JAN: Sej si ne želiš slučajno?
ELVIRA: A da bi me zasnubil? (tišina) Mogoče bo pa kdaj prilika za to …
JAN: Dvomim no.
ELVIRA: No, po savni …
JAN: Boš vidla, ko boš ti enkrat organizirala poroke, boš pozabla na te babje bedarije.
ELVIRA: Ja, verjetno res … (tišina) V vsakem primeru bi rekla ne.
JAN: Jaz pa v vsakem primeru ne bi niti vprašal.
Jan se zasmeji.
Strmita v razgled.
/odlomek iz dramskega besedila Ta prizor sanjam vsak dan
*Naslovna fotografija prispevka: Eva Kučera Šmon. (Foto: osebni arhiv)