“Zakaj takoj ne obvestimo mednarodnih medijev? Veleposlaništev? Združenih narodov?”
“Vsi so na tekočem. Enako so obveščeni kot mi. Zdi se jim nepomembno.”
Roman Mala dežela sem prebrala v sklopu bralne skupine Me beremo, po izboru @grantica_bere. Roman odraščanja in afriški roman. Sama sem za Burundi prvič slišala, ko je bil predstavljen ravno v sklopu tega romana s strani nekoga, ki je bral za Monikina #bralnapotovanja. Je roman o Afriki, ki je Zahod ne pozna, in roman o Afriki, ki ji je Zahod obrnil hrbet.
Ta kratek roman (nekaj manj kot 200 str.) v sebi nosi obilico srca – spominov na otroštvo in krajo mangov, na pobalinske prijatelje in na prve znake odraščanja. Slednje ni prišlo s hormonsko bombo in skritimi simpatijami, ampak z zavedanjem, da svet ni krasen za vse. Da smo ljudje različnih ras in politik, da oblast odloča o tem, kako in kje boš živel. 10-letnemu Gabrielu, sinu francoskega očeta in tutsijske mame iz Ruande, se življenjski temelji začnejo majati, ko v sosednji Ruandi izbruhne državljanska vojna in z njo genocid.
Gael Fayetova zgodba je navdihnjena z njegovimi spomini na Afriko in tudi njegov pripovedovalec se spominja otroštva v Burundiju. Avtorju uspe pisati didaktično brez nevarnosti, da bi proza zvenela kot študija. Situacijo v Burundiju in Ruandi opisuje skozi preslišane opazke odraslih in nanjo namiguje skozi drobce, ki jih razumejo in razberejo tudi otroške oči. Ruandski genocid spremlja iz druge roke – to je nekaj kar se dogaja tam čez, četudi se direktno tiče njegove družine po mamini strani. Šele ko se državljanska vojna začne v Burundiju, sledi Gabrielov ognjeni krst: odrasti mora še isti hip in najti svoje mesto v krvavem, nasilnem in spreminjajočem se svetu ter se hipoma posloviti od nedolžnosti.
Pretresljivo in jedrnato. Obenem pa priznam, da se nekje do 70. strani sama zgodba malo vleče, a je ob zaključju perfektna protiutež neomajnosti druge polovice knjige.
