ZALA MAROLT
Zala Marolt je mlada pesnica, ki sem jo novembra 2021 pod št. 72 že predstavila v Knjižnici literatov. Takrat je bila ravno v procesu sestavljanja pesniške zbirke, ki se je nato čez dobro leto, oktobra 2022, v samozaložbi rodila v slovenski pesniški prostor. Pesniška prvenka nosi naslov Cvetje dezerta. Zalo lahko spremljate tudi na IG profilu bunkerpoezije in procesov njenega ustvarjanja sledite na spletni strani.
CVETJE DEZERTA
Ko me je Zala prosila za branje njene prvenke in za par besed o njej, sem potrebovala kar nekaj časa (ker, pač, življenje …). Pesniško zbirko sem sicer prebrala takoj in jo pred tem prispevkom potem brala še enkrat. Objavo prispevka sem nato načrtovala tako, da spada med dogodke v že 28. Tednih vseživljenjskega učenja, katerih rdeča nit je letos beseda rastem(o).
Več kot primerna beseda, da okoli nje zgradim predstavitev – hibrid med mojim mnenjem o prebranem (recenzijo) in intervjujem o nastajanju zbirke, saj že naslov zbirke namiguje (vsaj neposredno) na rast. Sama jo vidim v rasti cvetja in v tem, da tudi sredi puščave, pustinje (dezert) najbolj vztrajnim semenom uspe pognati v rastje, kar je lahko tudi prispodoba za rast pesnice same kot tudi rast prve pesniške zbirke.
OBLEKA KNJIGE
Ko sem knjigo prejela, sem najprej opazila, kako lepa je. Njena naslovnica in celotno oblikovanje so tisto, kar najprej pritegne. Zemeljske barve so uporabljene premišljeno, ilustratorka Urša Slatner in oblikovalec Luka Mancini (o njiju več v intervjuju) pa sta opravila zares krasno delo, ki izkazuje sodelovanje, sožitje in se popolnoma prilega vsebini.
Pesniška zbirka je razdeljena v štiri sklope, poimenovane po puščavskih rastlinah, ki sklope z ilustracijami tudi označujejo.
PUŠČAVSKA LILIJA
Pesmi prvega dela, z ilustracijo puščavske lilije, govorijo o lepoti življenja. Pesnica z njimi slika tudi življenjske transformacije, se pa že v tem sklopu, tako kot v vseh naslednjih (nekje bolj, drugje manj prikrito), skrivajo globlji pomen, potlačena čustva in temačne misli.
VOLEMIJA
Drugi sklop, z ilustracijo volemije, prinaša pesmi z najmračnejšim pridihom. Izpraševanja, dvomi, primerjanja in spoprijemanje z (vsakodnevnimi) izzivi, katerih rob se dotika tudi tematike duševnih stisk, bralca obdajo z neoprijemljivim občutkom teže in tesnobe.
OLEANDER
Tretji sklop, z ilustracijo oleandra, je sklop o zagonetkah odnosov. Od ljubezenskih, družinskih in prijateljskih, ki so lahko vse – od strupa (ki ga verjetno ponazarja že izbira oleandra za poimenovanje sklopa) in varljive lepote, do zatočišča in občutka vsemogočnosti.
BAOBAB
V zadnjem, četrtem sklopu, z ilustracijo baobaba, pesmi (z)rastejo na novo – v novo življenje, izrišejo se v nove poti, predvsem pa v naprej, v prihodnost. Pesnico kljub vsem prestanim preizkušnjam nekaj vleče v jutri, v neizmerne možnosti, v svetlobo.
ZAOKROŽENO
Prve ljubezni, sprejemanje sveta in sebe, raziskovanje – odnosov, telesa, misli, spopadanje s paničnimi napadi, tesnobo in temo pred bralca napišejo (in narišejo) skoraj dnevniške zapise mladega dekleta, ki čisto točno ne ve, kako se spopasti z izzivi, ki jih prinaša današnji hitri svet, vendar se ji z odkrivanjem in sprejemanjem sebe, svojih misli in ob izdatni pomoči terapevtskega učinka, kar pisanje (sploh poezije) je, uspe potegniti nazaj v svetli svet in z(rasti). Mogoče ne na novo, ampak vsekakor na čvrsto podlago izkušenj in sposobnosti dojemanja in razčlembe sveta, ki ponuja, poleg vsega temačnega, tudi neskončno veliko svetlobe.
Mlajši bralci zbirke bodo v njej zagotovo, vsaj po delčkih, prepoznali sebe in lastne izkušnje, marsikomu pa bo pesniška zbirka tudi kažipot na razpotjih, ki se v mladostniških letih včasih na prvi pogled zdijo neprimerno grozljivejša kot leta kasneje, ko nanje naletijo z izkušnjami in s časovno distanco. Dala ji bo tudi potrditev, da v svojih spopadanjih s svetov niso sami in neslišani.
KAKO (Z)RASTE PESNIŠKA ZBIRKA?
Že pred prebiranjem, ko sem sledila Zalinim zapisom na družbenih omrežjih, me je zanimalo, kako sploh (z)raste pesniška zbirka tako mladega dekleta v samozaložbi. Zato sem Zalo prosila, da mi je v obliki “mini intervjuja na daljavo” zaupala proces nastajanja njene pesniške prvenke in še nekaj malenkosti, ki me kot radovedno spodbujevavko pisanja in še posebej branja med mladimi, vedno zanimajo.
B: Zala, najprej me, seveda, zanima časovnica nastajanja knjige – od prve ideje do končne izvedbe?
Z: Da bom izdala pesniško zbirko, sem se odločila decembra 2021. Že od majhnega sem si želela izdati knjigo. Ravno v tistem obdobju, pozimi 2021, sem se odločila, da je dovolj besed in sanjarij – treba je stopiti v akcijo in knjigo tudi dejansko napisati.
Sledil je pregled vseh do takrat napisanih pesmi, popravki le-teh, razdelitev v tematske sklope, pa seveda delo na sami idejni zasnovi zbirke, premislek glede postavitve teksta, zaporedja pesmi … Proces je trajal nekje do januarja, nato pa sem dala svojim prijateljem čas, da so prvi osnutek zbirke pregledali. Po njihovem pregledu sem šla sama še nekajkrat čez tekste, pri tem nisem hitela, imela sem namreč še nešteto drugih obveznosti. Prav tako se rada držim pravila, da tekst nekajkrat prespim in se ga, vsaj ko ga zadnjič popravim, lotim s čistimi mislimi.
Zgoraj opisani proces je vzel nekaj mesecev. Sledilo je ustvarjanje ilustracij, nato pa delo z grafičnim oblikovalcem. Vmes sem uredila še številne pravne in administrativne reči – status samozaložnika, kolofon, prijavo v JAK, itd.
Sledil je tisk, po njem pa dan prve prodaje, ki je bil oktobra 2022.
B: Čigavo delo so ilustracije in oblikovanje ter kako si osebo/osebe izbrala?
Z: Ilustracijo na naslovnici in ilustracije štirih puščavskih rastlin, ki označujejo 4 poglavja zbirke, je narisala moja prijateljica, Urša Slatner. Da bi za ilustracije prosila njo, me je prešinilo, ko mi je za rojstni dan podarila voščilnico, kamor je narisala spečega mucka – slog, ki ga je uporabila, mi je bil izjemno všeč in začutila sem, kako se prepleta in sovpada s slogom zbirke.
Za oblikovanje pa je poskrbel Luka Mancini. Ob sodelovanju sva sklepala veliko kompromisov – jaz sem vedela, kaj si od zbirke želim, vendar sem mu pri oblikovanju kljub temu pustila čim več svobode, saj nisem želela obstajati znotraj zamejenih okvirjev.
B: Kakšno je bilo popotovanje zbirke od izida do danes – kje vse si jo predstavila, na kak način? Kakšno je tvoje mnenje o samozaložniškem trgu, plusi in minusi, zdaj, ko si del njega?
Z: Vesela sem, da si ob začetku izdaje nisem delala utvar, da bo zbirka takoj pograbljena. S pesniškimi zbirkami je na trgu še posebej zahtevno – redko kdo jih prebira, kaj šele kupuje.
Zato sem že prej vzpostavila dober promocijski načrt in adremo uporabnih kontaktov. Napisala sem ogromno e-sporočil, opravila veliko telefonskih klicev, veliko spraševala … Kontaktirala sem praktično vsako osebo, ki mi je padla na pamet. V to sem vložila ogromno dela, truda in časa. Promocijski del izdaje knjige je bil zame zagotovo najbolj naporen. Najbolj zaradi lastnih dvomov, da ne zmorem. Ko sem jih prebrodila, pa mi je prinesel ogromno lepih izkušenj – novih izzivov, možnosti, poznanstev in prijateljstev.
POPOTOVANJE ZBIRKE
Čeprav je bilo priložnosti za predstavitev zbirke malo (česar ne zamerim, ob prenatrpanih urnikih in vnaprej zarisanih programih se redko najde prostor za neznane avtorje), so bile vse možnosti, ki so se mi ponudile, izjemne izkušnje, polne smeha, zanimivih pogovorov, odpiranja težkih, ampak povezujočih tem. Neskončno sem hvaležna vsem, ki so mi ponudili prostor za izražanje sebe, branje poezije, zgodbo o mojem ustvarjanju in popotovanju zbirke. Vsako predstavitev sem zapeljala tudi v smeri pogovora o duševnem zdravju, kar je tema, ki preveva celotno zbirko. Ker ne maram ex cathedra oblike predavanj, sem udeležence vedno spodbujala k pogovoru, jih kaj vprašala – izkazalo se je, da ljudje radi govorijo, da radi delijo sebe, tudi v množici neznanih ljudi.
Natančneje sem zbirko predstavila na Medicinski fakulteti s projektom V odsevu, v Mladinskem centru Črnomelj, V Participativni ljubljanski avtonomni coni (Plac), mladinskem centru Bob, v Cankarjevi knjižnici na Vrhniki in še kje. V prihodnosti se mi obetata še dve predstavitvi, ki se ju zelo veselim.
Samozaložniški trg ima kot vse ostale reči veliko prednosti, pa tudi slabosti. Predvsem si za vse sam, celotna teža uspeha leži na tvojih plečih. Vendar sama to vzamem kot izziv in priložnost za učenje, ne kot nekaj negativnega. Všeč mi je svoboda samozaložniškega trga – da sem sama svoj šef, da sama pletem usodo zbirke. Vesela sem, da sem se odločila za samozaložništvo.
B: Branje pesmi v štirih sklopih me je spominjalo na branje dnevnika odraščajoče punce – “obdelaš” dosti tem, s katerimi se v teh obdobjih mladi srečujejo. Je bil to namen ali se je zgodilo spontano? Oziroma, v koliki meri je pesniška zbirka ustvarjena tako, da si za to, da si “napolnila” sklope, pisala dodatne pesmi? Ali so bile vse pesmi napisane prej in potem “urejene” v zbirko?
Z: Nobena pesem ni nastala zato, da bi bila zbirki »vsiljena«, oziroma da bi ustrezala posameznemu sklopu. Pravzaprav je sama odločitev za sestavo zbirke nastala šele dolgo po tem, ko sem imela veliko pesmi že nabranih. Večino pesmi sem napisala v gimnaziji, ko sem se soočala z različnimi izzivi – negativno percepcijo sebe, anskioznostjo, depresijo in paničnimi napadi. Slog pesmi, njihova vsebina in ton sta se skozi leta z odraščanjem tudi spreminjala. Zato bi pesniški zbirki lahko rekli »dnevnik odraščanja«.
Pesniška zbirka je sestavljena iz štirih sklopov, poimenovanih po puščavskih rastlinah. Prvi del, puščavska lilija, ponazarja lepoto življenja, transformacijo. Volemija ima mračnejši pridih, sama sem si jo interpretirala kot »teci, kolikor hitro moreš, in ne glej nazaj«. Oleander govori o kompleksnosti predvsem ljubezenskih in tudi družinskih in prijateljskih odnosov. Baobab je spet mnogo bolj optimističen, ponazarja novo življenje, rojstvo in pot naprej. Celotna zbirka je torej popotovanje po različnih čustvih in izkušnjah vse do trenutka »biti dovolj«. Pesmi so v cvetlične sklope porazdeljene glede na temo/čustvo ki v njih prevladuje.
B: Za konec najinega mini intervjuja, me zanima še par drugih malenkosti. Najprej oseba, ki te najbolj navdihuje in zakaj?
Z: Imam to srečo, da moje življenje pestri mnogo oseb, vsaka zase pa me navdihuje na drugačen način. Če pa bi morala izbrati eno, je to moja dobra prijateljica Brina, ki mi da vsak dan znova občutek varnosti, sprejetosti in ljubljenosti. Brina ogromno stvari ve, gromozanski srček ima, znajde se v vsaki situaciji. Je najbolj pogumna in hkrati najbolj zmešana oseba, kar jih poznam.
B: Katere tri pesniške zbirke so te v zadnjega pol leta navdušile in zakaj? In tri knjige, ne nujno pesniške zbirke, ki bi jih priporočila v branje vrstnikom?
Z: Sama sem zelo nekritična bralka. Knjigo velikokrat sodim po svojem občutku, ki me navdaja med branjem – zato tudi ne znam reči drugega kot: “Super so, preberite jih!”
Hoditi ali pa teči Gitice Jakopin. Ta zbirka mi je zelo pri srcu. Morda zato, ker med njenimi vrsticami čutim toliko sebe.
Čisto potiho Aljaža Primožiča. Nimam besed za to zbirko, prelepa je. Zbirka, ki jo sama najprej preberem v knjižnici, nato pa si zaželim, da bi jo kupila in jo vsak dan gledala na svojih policah.
Ljubezenska pesem norega dekleta Sylvie Plath. Prvič sem jo prebrala na mah, brez poglobljenosti, šele sedaj razstavljam pesem po pesem – primerna kot malo večji bralni grižljaj.
H2SO4 Igorja Sakside in Masayah. Uporniška poezija, meni še posebej blizu, sploh zaradi deljenja istih vrednot, istega boja. Obvezno branje za vse.
Ostale knjige pa so si popolnoma različne, pa vendar TAKO vredne branja: Pogovori s prijatelji (Sally Rooney), Genialna prijateljica (Elena Ferrante), Vranja šesterica (Leigh Bardugo), Drugi spol (Simone de Beauvoir).
B: Kaj želiš, da bi se s tvojo poezijo zgodilo v naslednjih 10 letih?
Z: Glede svoje poezije si želim predvsem svobode, svobode od lastnih pričakovanj in svobode od vpliva okolice.
Čim prične človek nekaj pisati, želi nekdo to delo takoj prebrati, kmalu pa se pojavi še kdo, ki ti v glavo vstavi idejo, da mora biti vsaka napisana stvar tudi objavljena ali izdana. Tak tok misli: »Čim je delo kvalitetno, ga moram poslati na natečaj, zmagati, potem pa še izdati,« je strašno omejujoč. Pisanje naenkrat ni več užitek, ni več igrivo. Ne dovolimo si pisati patetičnih, slabih tekstov, ker jih naš perfekcionizem ne prenese. Jemljemo se preveč resno, tako kot tudi naše pisanje. Ujamemo se v kompleks manjvrednosti in nič nam ni več “dovolj”.
Tega si želim – da bi pisala, ker hočem pisati, ker mi je zabavno pisati, ker obožujem, kako se iz prve besede zvrsti še več sto njih. Ne pa, da bi pisala, zato da bi ugajala, da bi se dokazala, da bi se lahko pohvalila.
Zato naj na vprašanje odgovorim nekoliko kontradiktorno – želim si, da tudi čez 10 let ne bi čutila nuje, da bi se z mojo poezijo moralo kaj »zgoditi«.
B: S kom še živečim bi se želela enkrat pogovarjati in na katera tri vprašanja želiš, da bi ti odgovoril?
Z: S Hitomi Mochizuki, vprašala bi jo, kako najti povezanost s telesom, ki jo goji sama, kako se počutiti udobno in zadovoljno v njem, kako plesati in peti, nemeneč se za okolico. Niso ravno tri vprašanja, je pa eno veliko, sestavljeno iz mnogih drobcev.
B: Enako vprašanje kot zgornje, le da bi bil pogovor z že pokojno osebo?
Z: To bi bil zagotovo Srečko Kosovel. Vprašala bi ga, kako napisati pesem in jo osamosvojiti čustev, ki pesnico_ka navdajajo ob pisanju. Kako jo narediti svojo in ji hkrati vdahniti dušo, da obstoji tudi brez tebe, da je ne definiraš s »strupom« svojih zamejitev.
Morda si še bolj od tega želim, da bi se kdaj lahko pogovarjala s Simone de Beauvoir in doživela njen pogled na sodobno žensko in feministični boj.
B: Si za katero pesem želiš, da bi jo ti napisala?
Z: Svet je bogat z ogromno, res ogromno izjemnimi pesnicami in pesniki, pokojnimi ali še živečimi. Težko sploh izberem pesem, ki bi mi bila najbolj pri srcu. Po drugi strani pa ne morem, da bi si želela, da bi to pesem napisala jaz – čeprav je tako ali drugače popolna, po svoje neverjetna, nikoli ne bi bila moja.
(brez naslova)
s temo sva postali tujki
do včeraj
zjutraj si me potopila
v svoj objem
gosta snov
se mi lepi po ustih
luknja v prsih
tolčem po srcu
da bi te zdrobila
vse bolj se me oklepaš
in s hladnimi lovkami
objemaš moje ude
šepetaš
prijateljica
Zalino pesniško zbirko lahko kupite na njeni spletni strani ali pa se za nakup dogovorite preko njenega IG profila.
Zala Marolt: Cvetje dezerta. Oktober 2022. Samozaložba
Če ste ali še boste o zbirki pisali, mi lahko pošljete povezavo do objave, da jo dodam v mojo objavo.
