Tjaž Mihelič je študent drugega letnika Filozofske fakultete UL, smer slovenistika in zgodovina. Piše pesmi in pravljice. Le-te je začel ustvarjati pred kratkim. Misli, da je to prostor, ki se s svojo magičnostjo najbolj približuje poeziji, ki jo ima sam za najvišjo »stopnjo« v besedni umetnosti. (Tu se zasmeje, da so ga zagrizeni prozaisti zdaj najbrž nekam poslali). Preizkusil se je tudi v pisanju recenzij za portal Koridor. Ravno tam bo čez nekaj dni objavljena njegova recenzija zbranih pesmi Svetlane Makarovič z naslovom Z očmi, ki vidijo drugače. Nekaj njegovih pesmi je bilo objavljenih na omenjenem portalu, na spletnem portalu LUD Literature ter v reviji Mentor. Najnovejša stvar, s katero se je ukvarjal, pa je bilo sodelovanje na literarnih delavnicah v sklopu JSKD, ki so jih že uspešno zaključili.
Na dogodku Moj kraj, moj dom leta 2020. (Foto: osebni arhiv)
Kdo je Tjaž – v desetih besedah:
Sem hkrati neizmerno zaljubljen v svet, hkrati pa nanj hudo besen.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Najverjetneje jem še zadnje grižljaje svojega zajtrka, medtem pa kramljam s svojim dekletom. Ob osmih pa se mi začne predavanje iz slovenske zgodovine zgodnjega novega veka; lahko rečem, da je to do sedaj moj najljubši predmet na študijski smeri zgodovina. Sicer pa so moja jutra taka: zbudim se precej zgodaj, a »naglo vstajanje mi ne dene dobro«, kakor je rekel dedek Bedenko.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Mislim, da je ključen »klik«, ki te prevzame. Ne maram slišati ljudi govoriti, da navdiha ni. Brez navdiha je to, kar ustvariš, zgolj nek obrtniški izdelek, da pa gre za umetnino, bi bilo potratno govoriti. Tako da predvsem sledim navdihu, le-ta pa ni nekakšen skrivnosten narek iz neba, to je začetek, potem je pa na vrsti trdo delo. Pustim, da tema, misel v meni dozori, ne pišem z glavo skozi zid, za vsako ceno. Veliko samokritičnosti je tu, šele ko mi verzi zares zazvenijo, v njih ubranost zvokov pa se pravilno vpletejo sama tema in motivi, lahko rečem, da je v redu.
Če bi lahko bil kdorkoli, bil še zmeraj (tudi) pesnik/pisatelj?
Vsekakor! Beseda je moj način izražanja in tega ne bi zamenjal za nič.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Lahko rečem, da marsikdo, če pa zožim svoj izbor, bi to bila Svetlana Makarovič in Vitomil Zupan. Na prvi pogled čisto različni osebi, a obema je skupna neskončna predanost umetnosti in dovršenost, mojtrskost izraza. Zares sta umetnika z veliko začetnico. Oba pa imata tudi neskončno obsežen opus, ki je (mojbog, si sploh lahko dovolim tako sodbo?!) v večini perfekten. Pri Zupanu bi še posebej izpostavil, da je bil neskončno plodovit pisec pesmi, v zaporu je napisal več deset tisoč verzov; ko je najhuje, je poezija tista, ki ponuja najboljšo možnost izražanja, si mislim.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Moj glasbeni okus je neskončno razgiban. V zadnjem obdobju pa lahko rečem, da sem (tako kot večina) navdušen na skupino Måneskin, hkrati pa ponovno poslušam šansone Edith Piaf. To me napelje na film La vie en rose iz leta 2007. Njene šansone sem poslušal že proti koncu osnovne šole, potem sem nanjo nekako pozabil, zdaj pa sem se zopet vrnil k njej. Film v celoti ujame to, kar je bila: dokončno predana glasbi, ali kot je sama dejala – če ne bi več mogla peti, bi verjetno umrla. Predstava, ki jo priporočam in bi jo moral videti vsak, je Vse sijajne stvari, ki jo igrajo v SNG Drama. Med knjigami pa bi izpostavil Fanfare nasilja Vaska Simonitija. V njej (vsaj zame) pretresa nadvse intrigantne teme vojne, nasilja, oblasti, države, ponudila pa mi je zlasti drugačen pogled na zgodovinopisje (poudarjam pa, da nikakor ne podpiram njegovega delovanja in sodelovanja v odhajajoči vladi!).
Nekaj iz domačega okolja. (Foto: osebni arhiv)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Narava zna biti pripraven kraj, pa tudi sprehajanje med knjižnimi policami ni kar tako,
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Verjetno bi tu moral, kot je navada večine kadilcev, skesano izpostaviti kajenje cigaret, a tega ne mislim storiti.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
K dvema: Rožam zla Charlesa Baudelaira in zbranim pravljicam Oscarja Wilda. K prvi, ker je bil to prvi bum srečanja z drugačno, moderno poezijo, k drugi pa, ker bi bil neizmerno ponosen, če bi se mi uspelo njihovi kvaliteti kolikor se le da približati. Te pravljice so ena večjih mojstrovin človeštva!
Na katero vprašanje si si zmeraj želel odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Mislim, da sem zelo klepetav in ne čakam, da me kdo kaj vpraša, da bi želeno povedal.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Predlagam Matevža Remsa. Tovariša iz skupine literarnih delavnic v sklopu JSKD. Hkrati pa vse prijazno povabim na našo produkcijo, ki bo 26. maja v Dijaškem domu Ivana Cankarja.
Ena na hitro z Joycem v Trstu (Tjaž je moral še pošpegati, kaj trenutno bere).
(Foto: osebni arhiv)
—
TJAŽ PIŠE
—
CIKEL O LJUBEZNI
II
NAJVEČJI PRESTIŽ SRC
V tvojih prsih bi zazibal svet
in skoznje spustil reko sanj,
miren bi, priprtih vek,
pogreznjen v ocean,
bil nadzemeljsko velika dlan,
kot bog zajel prgišče zvezd,
napravil iz njih posest
telesu, ki rad vanj
bi tiho stopal,
sestopil v molk:
največji
prestiž
src
…
–
V
TEŽKE VERIGE SO VERZI DAVNINE
V mitu dveh čepi naduta kreatura.
Čez nit, ki veže polovici v eno,
kaplja kaplja za kapljo krvi, vreteno
je stkalo popolno predstavo ljudi. –
Glejte jo z vencem vrh glave odeta,
v enem telesu je, eno razmišlja,
je prazna vseh dvomov, ne nudi vprašanj,
je zdrava, je trdna in rožastih sanj.
Težke verige so verzi davnine.
Človek v ljubezni pol ne postane,
je eno, ki eno ostane,
takšen poroma v pravost dvojine.
Ni zlepljenka dveh, ki kotalita
skoz sajasti čas se in trdita,
da nista razbita.
–
Kot čudež se je potem dogodilo nekaj posebnega. Ob vznožju je začutila, da se nekaj premika. Ni bil veter, ki bi jo nalahno požgečkal, niti niso bili ptički, ki bi se lovili. Ni vedela, kaj je, čisto neznani so ji bili ti dotiki. Bil je njen prvi obiskovalec človeškega rodu. Odpravil se je po tej strani, saj ni želel trobiti z ostalimi v isti rog in hoditi, kjer hodijo vsi.
Ubral je svojo pot. Mukoma se je vzpenjal navkreber. Premagoval je kamen za kamnom, pòt mu je vse bolj lezel na čelo, a ni se dal. Ko se je že prebil do srede vzpetine, je med grmičevjem zagledal nekaj, kar ga je do kraja osupnilo. Bila je najbolj rdeča in najbolj bleščeča roža izmed vseh rož, ki jih je kdaj videl rasti.
Kot oko je vanj sijala, on pa jo je gledal in ni se mogel načuditi temu, kar vidi. Strmel je in strmel. Srce gore je bilo znotraj osojne strani, to pa je bila ena izmed njegovih korenin, ki je silila na površje in se je na njem spremenila v čudovito rožo. »Česa tako lepega še nisem videl,« je sam pri sebi govoril. Osojna stran je bila presunjena, namreč slišala je njegov šepet in resnično ljubezen v njegovem srcu. Tako ga je vzljubila, da se je cvet razprl, iz njega je zasijala močna svetloba in … gora ga je vsrkala vase, točno v srce.
Ob kraju, kjer še danes raste ta neprecenljivi in najlepši cvet, pa je v kamnu izklesan relief kot opomin na resnično ljubezen.
/ Odlomek iz pravljice z naslovom Gora
* Naslovna fotografija prispevka: »Levstik je kul.« Citat, ki je bil Tjaževemu dekletu tako všeč, da je pristal na rojstnodnevnem darilu. (Foto: osebni arhiv)