Ester Gomisel, rojena leta 1996, je tržaška Slovenka. Trenutno poučuje v šoli s slovenskim učnim jezikom v Italiji in zaključuje študij slovenistike in nemškega jezika na Univerzi v Trstu. Že vrsto let jo spremlja zborovsko petje, saj poje v vokalni skupini VIKRA in v Italijanskem državnem mladinskem zboru. V prostem času najraje piše in ustvarja. Pisati je začela že kot otrok. Najprej je pisala prozo, v univerzitetnih letih pa se je osredotočila samo na poezijo. Svoja dela je začela objavljati šele pred kratkim, saj prej ni bila dovolj pogumna za to. Na literarnem natečaju založbe Mladika 2020 in 2021 so bile njene pesmi med priporočenimi besedili za objavo, prejela pa je tudi drugo nagrado za pesem Reki na natečaju Šinkovčevi dnevi poezije, in sicer v kategoriji »Pesmi o naravi – Slovenci v zamejstvu in po svetu«. Je med nominiranimi primorskimi mladimi avtorji, ki se bodo udeležili državnega srečanja Festivala mlade literature Urška. Njene pesmi je objavil tudi spletni portal LUD Literatura.
Rada odkriva razsežnosti slovenskih besed, opazuje jih v slovnicah in pravopisu ter iz njih iztiska verze. Meni, da je vsaka beseda lahko goreča, blesteča, če ji namenimo pravi pogled.
Na koncertu z vokalno skupino VIKRA. (Foto: osebni arhiv).
Kdo je Ester – v desetih besedah:
Oboževalka in sovražnica burje. Je iz mesa, zato je minljiva.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
V sredo ob pol osmih je trenutek tik pred odhodom v službo, zato so vsepovsod knjige, zapiski in zvezki. Pripravljam se na nov delovni dan, berem in sestavljam material za dijake, hkrati pa zajtrkujem in se ličim. Vsakdanji, vsakodnevni kaos. Pravzaprav moj naravni habitat.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Pravzaprav je to čisto običajen dan. Svoje pesmi pišem na telefonu, ko se peljem z avtobusom ali z vlakom, nekatere verze napišem tudi na kakšen papirček, ki ga najdem v žepu, ko se peš odpravljam v službo. Ni nekega posebnega rutinskega dne za pisanje. Zdi se mi, da sama poezija sili v moj vsakdan in ga spreminja. Seveda se je treba pogosto tudi usesti, treba je razmišljati, spreminjati besede, besedne zveze ali cele verze. To pogosto počenjam, ko imam kakšno prosto popoldne, ko sem doma in vem, da bom lahko kakšno uro posvetila samo sebi. Tako popoldne navadno posvetim tudi poslušanju glasbe. Pišem in divje plešem po stanovanju.
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?
Seveda. In mogoče tudi zelo pomembna znanstvenica.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Na to vprašanje zelo težko odgovorim. Moje življenje je prožno, razgibano, zato me vsak dan navdihuje kaj novega. Vsak mesec me navdihuje nov verz ali novo delo. Nov avtor. Nova avtorica.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Glasba: instrumentalna in zborovska glasba skladatelja Arva Pärta in francoski band La Femme.
Predstava: koncert glasbene skupine Mnozil Brass v tržaškem gledališču Rossetti.
Film: serija Maid.
Knjiga: pesniška zbirka Drevo življenja pesnika Miroslava Košute.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Vase.
Nekje v Dolini Aoste, v družbi prijetnih starejših duš (mladost < modrost,
modrost = starost). (Foto: osebni arhiv)
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Kar nekaj jih je in vse mi gredo pošteno na živce. Osredotočila se bom samo na eno.
Pogosto si v postelji tik pred spancem dopisujem s prijatelji ali fantom in (seveda) zaspim sredi pogovora. Zato pogosto mislijo, da se mi je kaj (zelo hudega) zgodilo ali da sem umrla. Zjutraj so potem vsi jezni name. Juhej!
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
K dvema zelo pogosto: k SP-ju in SSKJ-ju. Ni dneva, ko ne bi prebrskala teh dveh knjig. Sta najpomembnejši knjigi, ker brez njiju sploh ne bi mogla govoriti, pisati, tudi poučevati ne bi mogla. Sta prst mojega jezika. In brez prsti sadežev preprosto ni.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Ljudje postavljajo cel kup vprašanj, a nekaterih se sploh ne dotaknejo, ker se bojijo, da bi se drugim zdeli sebični in bahavi. Nihče mi ni postavil vprašanja »Zakaj me imaš rada?«. Noben fant, noben prijatelj, nobena prijateljica, noben družinski član. Na to vprašanje bi zelo rada odgovorila. Ker je ljubezen čustvo, ki ga čutim najpogosteje in v najštevilnejših oblikah in odtenkih. Ker vsakega posameznika ljubim na drugačen način in bi mu rada razložila, kako in zakaj ga ljubim.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Nujno je treba predstaviti Vida Karlovška, ker piše čudovito poezijo, ker me res navdihuje in mu (pogosto) zelo zavidam. (Op. a. Vid je bil predstavljen pod številko #73, 29. novembra 2021.)
Na literarnem večeru v Tomaju, ki ga je priredilo Založništvo tržaškega tiska. (Foto: osebni arhiv)
—
ESTER PIŠE
—
Izmišljenemu sinu
Po cesti stopaš tiho,
v burji se treseš
kakor splašena zastava.
Skrivaj
se oziraš nazaj
v prehojeno daljavo.
Rada bi bila tvoja mama.
Rada bi te ujela.
Ali ti vsaj ogrnila
plašč
mehkih besed.
A tvoj obstoj
je čista hipoteza,
sinko moj.
Ker ti,
ti ne obstajaš.
Izginjaš v megli
in me ne
povlečeš
s seboj.
—
Nedoločniška himna
kljubovati, kljubovati, kljubovati
vedno stati
in obstati
mirovati
a
nikoli sesti
korakati v nov dan
nikoli klecniti
nikoli mirno spati
mogoče ždeti
napol zadremati
sesuti se
in se bati
nikoli sežgati
kvečjemu
izpirati
oprati
negovati
in še vedno
kljubovati, kljubovati, kljubovati
—
Reki
So moje roke
še vedno moje,
ko jih pomolim
vate?
Iztrgam jih iz tebe.
Tako nagubane
in tuje.
Strah me je.
So tudi naše none
tiho strmele vate,
ko so v kite pletle
jutranje molitve?
V vodi so odmevale
njihove
žalostinke.
A niso smele reči
strah me je.
Bodi bistra in
ne zmeni se za nas.
V tebi smo čofotali,
se ljubili,
mi smo te pili,
ko nismo mogli reči
strah me je.
Ne zmeni se za nas,
ko se kot kisli starci
obuvamo
na tvojih bregovih.
Ti znaš večno živeti.
In nikoli umreti.
In nikoli umreti.
Smejimo se.
A lažemo,
ker bi te raje
zajezili.
Strah nas je.
—
Prihod, odhod
Prihajam.
V klanu.
Videla sem plime
in oseke,
požrla rjo
preteklih dni.
Prihajam.
Napadalno,
zbrano.
Goltam
tvojo travo,
vse bližja sem ti.
Prižgeš luč.
Fiat lux, fiat lux.
Slepi.
Vračam se
domov.
Poražena,
slepa, večno
žejna.
Še med psi
drugorazredna.
* Naslovna fotografija prispevka: Ester na tržaškem krasnem Krasu. (Foto: osebni arhiv)