Sara Štern je bila dvakrat med območnimi nominiranci na Festivalu mlade literature Urška. Objavljala je v Novem zvonu (zdaj Revija Nebulae), v reviji Provinca, na portalu LUD Literatura, pa tudi v zbirki besedil Stopinje v zraku (kulturno društvo Grable). Kratka zgodba Moje življenje z mačkami pa je bila med izbranimi na natečaju To bi lahko bil tudi film, kar si šteje v posebno čast.
Trenutno piše in preureja nekaj kratkih zgodb in se ukvarja z mislijo, če bi morala prečesati skoraj roman, ki je nastal lansko leto in na katerega velikokrat pozabi.
Sara je tudi ena tretjina bloga Knjižni kažipot, oktobra pa je bila predstavljena v rubriki Mlado pero časnika Delo.
“Don’t feel sorry for yourself. Only assholes do that.” – Haruki Murakami –
(Foto: osebni arhiv)
Kdo je Sara – v desetih besedah:
Občasna perfekcionistka, ki rada načrtuje in načrte še raje uresničuje.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
V idealnem svetu v miru pijem kavo in listam po kakšni knjigi, medtem ko sem v realnem svetu po vsej verjetnosti na poti v službo, najbrž nejevoljna, ker sem pozabila Kindla in/ali slušalke.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Za pisanjem nimam določenih dni (čeprav je to super koncept). Ponavadi kradem trenutke v običajnih dneh, da natipkam kakšno idejo in jo shranim za pozneje. Zelo rada zbiram ideje in potem ustvarjam. Načeloma je pisanje podprto s skodelico kave ali čaja.
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?
Kaj pa vem. Na kateri stopnji življenja nekdo zares postane pisatelj? Zagotovo bi še pisala, v tem najdem mir, nudi pa mi tudi reševanje ugank, za katere nisem vedela, da jih moram rešiti.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Pri srcu sta mi Haruki Murakami in Stephen King. Murakami je izjemen pisec, pri Kingu pa občudujem njegovo sposobnost, da iz najbolj običajnih situacij potegne temačnost, ki jo potem preplete čez cela poglavja.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Glede glasbe bi težko rekla, večinoma najdem in poslušam kakšne playliste, zadnje čase je bilo na njih marsikaj, morda še največkrat In This Moment – čeprav pesmi niso najbolj sveže, ampak hej!
Film, ki si ga sicer še nisem imela priložnost ogledati, pa bi ga zares rada, je Drive My Car. Osnovan je na Murakamijevi kratki zgodbi, kar je dovolj, da se je uvrstil na moj seznam.
Knjig pa je bilo preveč in so mešanica spletnega nakupovanja in izletov v knjižnico.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Naredim popoln odklop, kar pomeni, da dam elektronske naprave stran. Včasih že to zelo pomaga, sicer pa se rada izgubljam v okolici Tivolija, kjer je narava lepa in imam včasih srečo, da ni veliko ljudi.
“Iz tihe praznote rase Nič”. – Srečko Kosovel –
(Foto: osebni arhiv)
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Jih kdo nima? Kaj pa vem, zagotovo bi stvari lahko dokončala prej, če bi se k temu prisilila.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Vedno odprem kakšno zbirko kratkih zgodb, ki konzumirajo zelo malo mojega časa, hkrati pa so dovolj zanimive, da me pritegnejo.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Zdaj bom sicer zelo splošna, ampak si želim, da bi se večkrat vprašalo Kaj to pomeni? – je zelo smiselno vprašanje v marsikateri situaciji.
Na tole sicer zelo krasno vprašanje pa nimam (čeprav bi ga zagotovo morala imeti) globljega uvida.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
V resnici je bilo veliko mojih favoritov že predstavljenih, čeprav vedno znova z veseljem odkrivam nove pisce, ki jim daš mesto v rubriki.
Človeška natura je razcepljena v dvoje velikih nagnjenj, ki si nasprotujeta neprestano; prvo nagnjenje je revolucionarno, drugo policijsko. – Ivan Cankar –
(Foto: osebni arhiv)
—
SARA PIŠE
—
Stanovanje je bilo v razsulu. Še vedno jo je to presenetilo, čeprav bi lahko bila do zdaj navajena na stanje, v katerem jo je pričakalo. Mara je velikokrat sanjarila o tem, kaj bi sama storila z elegantnim pohištvom in dragimi slikami. V njenem majhnem stanovanju ne bi prišle do izraza, kljub temu pa je včasih z roko zdrsnila prek čudovitih okvirjev in si predstavljala, kako krasijo njeno spalnico. Seveda pastelne barve ne bi pristajale zmedi njenega življenja, ampak lahko je sanjala.
/ Priboljški
…
»Moral se boš pogovoriti z Majo.«
Miha je pogled presenečeno uprl v Sandro. »Kaj je z Majo?«
Sestre že nekaj časa ni videl, ampak Maja je redno posodabljala svoj Instagram, kjer ni bilo videti, da bi bilo kaj narobe.
»Pogovori se z njo,« je ponovila Sandra, potem pa si je vzela riž in mu dala vedeti, da je bila debata končana. Miha je bil prepričan, da je bilo pomembno, če se je Sandra zaradi tega odločila prekiniti njun večerni ritual. Skupaj sta bila že dovolj dolgo, da so bili večeri rezervirani za kuhanje ob glasbi, ko sta predebatirala pomembne vidike dneva in potem ob zvokih klasičnega jazza pojedla pripravljen obrok.
Ni bilo veliko, ampak bil je njun obred.
»Zjutraj jo bom poklical,« je obljubil. Ker se je Sandra zdela zadovoljna, o tem nista več govorila.
/ Družinsko poglavje (delovni naslov)
*(Naslovna fotografija prispevka: Zima ima prav posebno mesto v Sarinem srcu. Foto: osebni arhiv)