Zimski bingo 2021 vključuje tudi kvadratek ‘dnevnik’, za katerega je potrebno prebrati knjigo, ki je vsaj v večini (če ne že celoti) sestavljena iz dnevniških zapisov. Večkrat sem že omenila, da se v bingu vedno skriva en kvadratek, ki je »kazen« zame: nekaj, kar sama ne berem pogosto ali ne berem najraje. Pri dnevnik je štorija malce drugačna…
Imam namreč nekaj odpora do resničnih dnevnikov znanih ljudi – specifično takšnih, ki so bili objavljeni posthumno, brez dovoljenja preminulega. Zdijo se mi kot zloraba zasebnosti nekega človeka, če le-ta ni izrecno dovolil, da se njegova pisma in dnevniki objavijo za javnost po smrti. Dnevnik je nenazadnje odraz čiste intime. In prav zato so zlasti dnevniki znanih imen še posebej mamljivi. Vpogled v njihovo razmišljanje in čustvovanje. Vpogled naravnost v njihov ustvarjalni proces in psiho. Na drugi strani so potem še dnevniki ljudi, ki bi sicer morda ostali povsem anonimni, a so živeli v velikem zgodovinskem trenutku in njihovi dnevniki tako vsebujejo dragocena pričevanja nekega minulega časa (npr. Dnevnik Ane Frank).
Potem so tu seveda še fiktivni dnevniki: dnevniki, ki so nastali kot plod domišljije, ki so jih napisali izmišljeni književni junaki. Osebno mi tu najprej na pamet padejo mladinski junaki kot sta Mia Thermopolis, ki v dnevniku popisuje svojo preobrazbo iz nepriljubljene junakinje do princese izmišljene evropske državice Genovije, in Jadran Krt, ki je odličen primer t.i. crossover književnosti, kamor uvrščamo dela, ki so zanimiva tako za mlade kot tudi starejše bralce.
Pisanje dnevnikov je postalo še zlasti priljubljeno v 18. stoletju z doseženim vrhuncem v viktorijanski dobi. Tisti čisto prvi dnevniki so bili striktno poslovni oz. trgovski – beleženje izdatkov ali inventar izdelkov. Prvi ohranjen primerek dnevnika pripada Marku Avreliju, rimskemu cesarju (pri nas je izšel pri Društvu Slovenske Matice), preostali primerki pa so z Bližnjega Vzhoda in vzhodnoazijskih kultur. Dnevnike je pisalo ogromno znanih zgodovinskih oseb: Charles Darwin, Tolstoy, Kafka, da Vinci, Marie Curie, Mark Twain, Anais Nin, Virginia Woolf in številni drugi. Z vzponom interneta so se tudi dnevniki preselili na splet, zlasti na bloge, ki pa so, za razliko od zvezka, ki ga skrivaš doma v predalu, povsem javni.
Toliko na kratko o dnevniku, ki ima sicer nadvse zanimivo zgodovino, o kateri bi se lahko razpisali še in še. Vendarle, za konec še knjižna priporočila del v obliki dnevnika, ki so jih napisale ljubiteljske bralke, blogerke in knjigogram profili! 🙂 Svoja priporočila lahko, kot vedno, pristavite v komentarje.
Marsovec (Andy Weir)
Marsovec – The Martian, pisatelja Andy Weir je knjiga, ki govori o astronavtu Marku, enemu izmed prvih ljudi, ki so stopili na Mars. Ko pride do viharja in Mark ostane sam samcat sredi peščenega Marsa, mu ne preostane drugega, kot da se pripravi na najhujše. Smrt. Ker je sam zelo iznajdljiv in ima dovolj tehnične spretnosti, začne iskati rešitev, kako obvestiti zemljo, da je še živ, med tem pa poizkuša ugotoviti, kako bo preživel brez hrane. Oboževala sem to njegovo popotovanje, smiselne rešitve in sploh to, kako je prišel do hrane. Z eno besedo: neverjetno. Znanstveno-fantastični roman, ki mu ne manjka humorja, napetosti in »wow« efekta. Marsovec je ena izmed mojih najljubših knjig. Kar mi je bilo najbolj všeč je to, da je sestavljena iz odsekov njegovega dnevnika, ki ga je pisal, da PAČ ne bi ponorel. Je pa to ena izmed redkih knjig, po kateri je bil narejen tudi film in je bil enako, če ne še boljši, od same knjige.
Knjigo priporoča Ines, @bookstaroom, ki piše knjižni blog Bookstaroom.
Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 83 let in ¼: kako z življenjem narediti še kaj (Hendrik Groen)
Hendrik je simpatičen, prijazen, malo namrgoden gospod, z velikim srcem in dolgim jezikom, ki živi v domu upokojencev na Nizozemskem. 1.1.2013 se je odločil, da bo svoj vsakdan, svoje tegobe, lepe in manj lepe trenutke zapisoval v dnevnik. V njem je zelo malo manjkajočih dni, pa še te zelo dobro opraviči. V letu, ki ga je namenil pisanju dnevnika, se zgodi ogromno. Z nekaj drugimi starostniki ustanovi klub Starine, ne pa crkovine. Skupaj organizirajo izlete, se družijo in si lepšajo jesen življenja. Imajo svoj kratek pravilnik, ki te že sam po sebi pritegne, da bi se še sam pridružiš takšnemu klubu. Škoda, da je le za “starine” in da ne sprejemajo novih članov. V knjigi občutimo pravi pomen prijateljstva ter ugotovimo, da lahko tudi v poznejših letih spoznamo novo ljubezen in občutek zaljubljenosti, ki pa tudi pri Hendriku povzroča jecljavost in štoravost. Ob tem opisu mi je postal Hendrik še bolj očarljiv.
Knjigo priporoča Martina, @knjiznisepet, ki piše knjižni blog Badgerka.
Princeskin dnevnik (Meg Cabot)
Mia Thermopolis je dijakinja, ki se ji čez noč življenje obrne na glavo. Izve, da se njena mama videva s profesorjem matematike (ki jo sovraži najbolj od vseh predmetov v šoli), za piko na i pa ji še oče pove, da je prestolonaslednik Genovije. Mia tako v trenutku postane princesa Genovije, to pa ji prinese ogromno obveznosti in dodatnih nalog. Serijo knjig Princeskin dnevnik sem brala v osnovni šoli, ko mi knjige niso ravno najbolj dišale. Zdaj, več kot 10 let kasneje, sem zopet prijela v roke prvi del iz omenjene serije. In še vedno mi je bil zelo všeč. Všeč mi je, da je knjiga res pisana kot dnevnik (torej si dnevi sledijo po vrsti) in so vanj zapisane najbolj banalne in vsakdanje misli tipične najstnice. O tem, kako ji gre v šoli, kot v zasebnem življenju. Mia svoje misli zapisuje na hudomušen način, kar te še bolj pritegne v branje. Knjigo bi sicer priporočala v branje predvsem najstnikom, ki se lahko z Mio v marsičem poistovetijo (Mia sovraži matematiko, nima nešteto prijateljev in ni med najbolj priljubljenimi dijakinjami na šoli). Ko Mia postane princesa, želijo z njo prijateljevati kar naenkrat vsi. Na tej točki pa se lahko tudi vprašamo, če vemo, kdo so naši pravi prijatelji in kdo tisti, ki nas želijo le izkoristiti.
Knjigo priporoča @glas.vrstic.
Skrivni dnevnik Jadrana Krta in Rastoče težave Jadrana Krta (Sue Townsend)
Če je” Youth wasted on the young”, potem še bolj drži, da je en kup mladinske književnosti vržene stran,ker jo berejo samo mladostniki. Kultna knjiga Sue Townsend je humorna in vsebinsko primerna za mlade najstnike, ampak polni razpon in globino dojamemo šele, ko jo beremo kot odrasli.
13 letni bodoči intelektualec Jadran Krt je Anglež. Ima očeta, ki je prepričan, da je del srednjega sloja in mamo, ki je našla feminizem. Beremo o izgube službe, socialni podpori, ljubimcih, polbratih in o šolskih težavah. Prva ljubezen, mokre sanje in poskus odpenjanja modrcev. Rasistična babica, homoseksualni najboljši prijatelj in šolski pretepač. Jadran piše slabo poezijo in bere literaturo, ki je ne razume. Verjetno edini, ki je zaradi Ženskega evnuha doživel mokre sanje in Evelyn Waughna zamenjal za žensko.
Knjiga, ki jo nastniki berejo, kot izkušnjo sovrstnika, starejši pa kot družbeno satiro in kritiko. Knjiga napisana v času Thatcherjeve in falklandske vojne, ko angleška družba prehaja iz družbene solidarnosti v polni kapitalizem. Knjiga, ki te spomni, kako si 13 letniki razlagajo svet po svoje in v kontekstu svoje izkušnje, ki je lahko zelo drugačna od realne situacije. Dnevniki Jadrana Krta mu sledijo skozi celo njegovo življenje (tudi v slovenskem prevodu), ampak bistrosti prvih ne dosežejo. Knjige so bile med drugim navdih za Skrivni dnevnik mladega hipohondra ter Tudi jaz ljubim zdravje.
Knjigo priporoča @domenika.bere.
Absolutno resnični dnevnik Indijanca s polovičnim delovnim časom (Sherman Alexie)
Obožujem knjige, ki mi ponujajo pogled na druge kulture, njihovo življenje in boje. Pred branjem te knjige sem o ameriških domorodcih vedela bolj malo, zgodba o nadarjenem Juniorju, ki živi v indijanskem rezervatu Spokane in si zase želi boljšega življenja pa mi je razkrila marsikaj novega. Avtor ne olepšuje in prikaže vse težave prebivalcev rezervata, revščino v kateri živijo, uničevalno moč alkoholizma, izgube… Po drugi strani pa bralca nasmeji s hudomušnimi komentarji in črnim humorjem. A med vrsticami vseeno kipi upanje. Upanje, da čeprav se kdaj zdi, da so tirnice našega življenja že določene, vedno obstaja način, da jih spremenimo in stopimo bližje boljšemu jutri.
Knjigo priporoča Monika, @vonjpoknjigah, ki piše knjižni blog Vonj po knjigah.
Dnevnik Ane Frank (Anne Frank)
Dnevnik Ane Frank je odličen začetek za spoznavanje in učenje o času med 2. svetovno vojno. Za najstnike (takrat sem ga prebrala tudi sama) je to odličen uvod v učenje o tem obdobju, za starejše pa opomin na to, česa smo ljudje sposobni v skrajnih razmerah in kaj se ne sme ponoviti. Dnevnik je sicer nastajal 2 leti. Ana ga je dobila na svoj trinajsti rojstni dan in se odločila, da bo vanj zapisovala stvari, za katere se ji je zdelo, da jih ne more povedati nikomer drugemu. A njeni zapisi so se iz navadnih zapisov najstniškega dekleta hitro spremenil v pomembno zgodovinsko pričevanje. Verjetno nas večina ve, kakšna je njena zgodba, a če ne prebereš same knjige, ne moreš vedeti vseh podrobnosti. Le-te pa so zelo pomembne, zato je knjigo več kot vredno prebrati in se spomniti, kaj se je pravzaprav takrat dogajalo in zakaj.
Knjigo priporoča @knjigolandija.
Dnevnik žalovanja (Roland Barthes)
Barthesa sicer poznamo predvsem kot filozofa, svojo filozofijo pa je vključil tudi v Dnevnik žalovanja. In ne zgolj tega, v večji meri bomo v njem našli njegova čustva, občutke in odnos do matere. Čeprav filozofija prežema kar nekaj zapisov, pa so določeni tako iskreno boleči, da knjigo enostavno moramo zapreti in nadaljevati kak drug dan. Seveda bi jo lahko prelistali v enem dnevu, vendar kaj bi človek imel od tega? Poletel bi skozi Barthesovo žalovanje in ob tem nič ne izkusil. Njegova bolečina te mora presuniti, premakniti, ti dati zavest, da je življenje kratko, a vredno. Kratki zapisi ob njegovem žalovanju ob smrti matere so zbrani na 266 straneh, presunili pa bodo tako tiste, ki so že koga izgubili in tiste, ki bolečine ob izgubi ljubljene osebe (še) niso izkusili. To je nekaj življenjskega, ki doleti vsakogar od nas, zato knjigo priporočam tako tistim, ki ste že koga izgubili, kot tistim, ki še niste.
Knjigo priporoča Urška, @booknjiga, ki piše knjižni blog Booknjiga.
Sveta noč, zgaran na moč (Adam Kay)
Sveta noč, zgaran na moč je, kakor že podnaslov pove, božični dnevnik mladega zdravnika. Zdravnika, ki kar nekaj let zapored opravlja dežurstvo v bolnišnici in to med božično-novoletnimi prazniki. Lahko si torej predstavljate, kakšne anekdote je nabral v vseh letih.
Knjiga je simpatično razvedrilo, saj je večina prigod precej zabavnih. Zasluge gredo tudi Adamu Kayu, ki pač zna pisati na humoren način. Večina jih je dokaj absurdnih, saj so situacije zaradi časovnega okvira dogajanja močno pod vplivom alkohola in čudaštva.
Knjigo bi priporočala vsem, ki bi radi nekaj hitrega in zabavnega branja ter vsem tistim, ki boste med prazniki na delovnih mestih – ja, lahko bi bilo še slabše in bi vi reševali zataknjene predmete iz različnih človeških odprtin.
Knjigo priporoča @niksipiksi.
Dodatne predloge za bingo branje najdeš v Instagram objavi.
