Tjaša Gajšek je sveže diplomirana komparativistka, ki se uči za novinarko. Najbolj svoja si pusti biti, ko se podpisuje kot @primicovajulija na Instagram profilu, kjer razmetava s pridevniki in priznava, da pogosto joče v kavarnah.
Njena kratka zgodba Bel zvezek z modrimi pikami je zasedla drugo mesto na literarnem natečaju Študentsko življenje. Vse ostale literarne nagrade so se zgodile tako daleč nazaj, da se ji z njimi ne zdi več vredno hvaliti. Tu in tam objavi kakšno recenzijo predstave, ki jo je videla ali knjige, ki jo je prebrala, še vedno pa sanja, da se bo nekoč preživljala s pisanjem, pri čemer pozablja, da bi zato morala o vsem, kar jo boli in kar jo polni, ne samo razmišljati, temveč tudi – pisati.
Tjaša Gajšek
Kdo je Tjaša – v desetih besedah:
Ujeta med deklico in žensko se trudi biti ženska.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Če mi je prejšnjo noč uspelo pravi čas zaspati, potem sem najverjetneje na tleh svoje sobe v Ljubljani, na svoji roza joga blazini, na kateri se, če se le da, zbujam vsako jutro. Ali pa na stolu berem, oblečena v pižamo in z nogami odloženimi na pisalno mizo. Gotovo pa sem sama in v tišini. Samoto in tišino zjutraj rabim, da se z njunim pomanjkanjem čez dan lažje spopadam.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Na dan, ko pišem, se je najbrž zgodilo kaj izjemnega, nekaj, kar je moj mir močno razburkalo in me zato pognalo v pisanje, saj tega, kadar gre za ustvarjanje lastnega prozaičnega sveta, nikoli ne načrtujem. Ali pa sem se s kakšnim čustvom, ki sem ga dolgo slutila, končno začela spopadati.
Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pisateljica?
Vsekakor. Pisanje je privilegij, za katerega sem hvaležna, saj vse bolj ugotavljam, da je pisanje v kontekstu samospoznavanja in refleksije zame nujno. Šele ko nekaj zapišem in se s tem izpovem, lahko nadaljujem z vsem ostalim v svojem življenju.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Vesna Milek, čeprav bolj kot novinarka. Kadar me kdo vpraša, s katerim področjem v novinarstvu bi se rada ukvarjala, odgovorim, da bi bila rada kot ona. Donna Tartt, Deborah Levy in v zadnjem času Connie Palmen. To so avtorice, ki jih berem počasi, ker nočem zamuditi niti besede, ki so jo zapisale. In pa absolutno – Kristian Novak.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Roman Ti si rekel Connie Palmen, Stekleni zvon Sylvie Plath, pa Lana Del Rey in Joker Out.
Letos junija. Diploma iz primerjalne književnosti in literarne teorije z naslovom: Pripovedne strukture v romanu Cigan, ampak najlepši Kristiana Novaka.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
V literaturo, tja najraje, v čitalnice knjižnic, včasih se sama peljem na kavo na vrt kakšne prikupne kavarne, kjer potem berem, s kolesom po mestu, pa v jogo in na sprehod v gozd. Med ljudmi pa takrat zberem »cimri«, par prijateljic in fanta.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Zdi se, da stalno pozabljam, da mi kofein v popoldanskih urah zvečer ne da spati, zato prebedim marsikatero noč, zaradi česar se potem zaklinjam, ne več kave po peti uri, ne več kave po peti ure. Še vedno pijem kavo po peti uri.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Zelo redko berem isto knjigo večkrat, poskusila sem s Skrivno zgodovino Donne Tartt in kljub temu da je briljantna, sem bila ob vnovičnem branju vseskozi v skrbeh, da priložnost, da me očara, jemljem neki drugi, še neprebrani knjigi. Izjema je roman Kristiana Novaka Cigan, ampak najlepši, o katerem sem spisala diplomsko nalogo, in sem zato vseh njegovih skoraj 600 strani prebrala trikrat. Prepričana sem, da ni bilo zadnjič.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Poslušaj, a ti tudi ne veš, kaj sploh počneš v življenju? Pojma nimam. Čakaj, ti tudi?
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Vse ljudi, na katere se spomnim, si že predstavila in resnica je, da ne poznam nikogar drugega, kar seveda ne pomeni, da jih ni, le da jaz nisem prav pogosto v stiku z ljudmi, ki prav tako pišejo. Kar je seveda škoda.
Tjaša: »Ničesar, prav ničesar v svojem življenju ne znam početi na pol.«
—
TJAŠA PIŠE
—
I.
/…/ Pogosto tako jočem, po lokalih in restavracijah, s solzami redčim skuhano kavo in z njimi namakam krožnike, dokler zaradi vode v očeh ne vidim več ničesar pred sabo, nato trgam papirnate prtičke izpod nanje položenega pribora, da z njimi popivnam raztopljeno maskaro in odnašam rdečilo z lic. Potem je moj obraz zatečen in čelo boleče, v očeh pa krvave žilice, ohromljen izraz na obrazu.
Takrat me je strah, strah me je, da bo moj obraz nekoč tak tudi ostal, zamrznil v svoji odsotnosti, zaledenel, da se bo, kot se nekaterim na obrazu bere lahkotnost njihovega življenja, na mojem brala žalost in razbolelost mojega in kar bi bilo še huje – da bo iz njega kričala zagrenjenost.
Zato se, kadar v lokalih in restavracijah ne jočem, in kadar me kdo fotografira, tam smejim, največkrat iskreno in pogosto preglasno, zmeraj pa na široko, da mi sredi čela utripa žila in se mi nabirajo in zaokrožujejo lica in svetlikajo oči. Ničesar, prav ničesar v svojem življenju ne znam početi na pol.
II.
Nič več ne pišem. To je zato, ker znam pisati samo o sebi. Kadar sem s sabo iskrena, ni lepšega in lažjega, kot je pisanje, kadar nisem, je pisati nemogoče. Čisto preprosto je. In tudi pisati, zares pisati je tako zelo preprosto. Samo razstaviti se je treba do neprepoznavnega.
Samo razgaliti, tudi to se je treba, se prenehati nenehno nekam skrivati, kakšni jalovi poskusi, temveč sebe prostovoljno razkosati, poteptati vse filtre, in ne samo drezati, ne zgolj potipati, rahlo začutiti tisto, kar boli, temveč mečkati, mendrati in suvati naravnost v boleče, v njegov trmasti obraz, brcati in teptati, najbolje tolči, ja tolči, in ko misliš, da ne moreš več, suvati in tolči še naprej.
Potem ti morda uspe napisati nekaj, kar bo za kratek trenutek zvrtinčilo svet nekoga drugega. Vse, kar sem kdaj dobrega napisala, je nastalo iz bolečine. Po takem bi bili vsi pisatelj, ker vsakega človeka boli, ampak nis(m)o.
Za pisanje je treba biti pogumen, za to, da nase prosto vlečeš nenadzorovano nasilje, je treba biti bolj pogumen od najbolj pogumnih. Ker je s tistim, kar ostane, s surovimi in raztrganimi delci tebe, ki čakajo na drugem koncu, treba znati še živeti. Zato mi je jasno, zakaj ne pišem. Nisem prepričana, da bi se znala sestaviti nazaj.
*(Naslovna fotografija prispevka: Včasih nenamerno ujamem svojo podobo v ogledalu in ko tako zrem v to, kdor sem za druge, pomislim: “Je v glavah vseh ljudi tako glasno kot v moji?”, osebni arhiv.)
Vse fotografije: Tjaša Gajšek.