Janko Petrovec: Karantena. Rim.

Knjiga je izšla lani pri Založbi Goga, v njej pa Janko Petrovec popisuje svoje življenje v Rimu, ko je udarila epidemija.

No ja, udarila je morda močna beseda. Kljub temu je zanimivo brati, kako se je začelo. Tam, v Italiji. Pa čeprav se tega najbrž še vsi predobro spomnimo. Najprej je bilo samo nekaj primerov. Nekje daleč stran, ko nas koronavirus še ni dosegel, in potem je bil virus vedno bližje.

Petrovec ob svojih zapisih vestno beleži datume. Njegovo življenje v Rimu se zelo hitro spremeni, ko v Italiji potrdijo prvih nekaj primerov koronavirusa. Država se zapre, obiski prepovejo, pravila za odhod iz bivališča pa poostrijo. Maske so nujne. Tako Petrovec začne beležiti dogajanje in ukrepe.

Vidi se, da je Petrovec dober pisec. Nič čudnega, navsezadnje je zaposlen pri RTV Slovenija kot dopisnik iz Vatikana in Rima. Kljub temu Karantena. Rim. s tem nima veliko skupnega. To je knjiga, v kateri se Petrovec razkrije. Spoznamo njegove misli, pa tudi upanje in dvome, ki ga prevevajo v času, ko se svet nedvomno spreminja.

Čeprav z epidemijo koronavirusa na tej točki morda najbolj povezujemo številke, se Petrovec pri statistiki ne ustavlja veliko. Namesto tega govori o praznih ulicah mesta, ki je sicer tako veličastno. Ponudi nam koščke mestne zgodovine in se ustavi tudi pri ljudeh, ki jih je spoznal. Tako nas popelje tudi po svoji okolici. Govori o kitajski restavraciji nedaleč stran, na primer, pa o lastnici manjše trgovinice. O spremembi njihovega obnašanja, ko se vse ustavi.

Svoj prostor pa v knjigi dobijo tudi njegovi spomini na dogodke, ki jih je doživel že prej in o katerih je poročal. Tako nam omogoči vpogled v doživljanje dogodkov, o katerih smo že slišali. Ampak ne tako, kot smo navajeni. Novinarsko poročanje je umaknjeno v ozadje. V ospredju so čustva ob dogodkih.

Teroristični napad v Nici. Potres v gorskem mestecu Amatrice. Doživljanje na humanitarni ladji Aquarius. Zrušitev viadukta v Genovi. Trčenje dveh vlakov v Apuliji. Akcije reševanja migrantov. Sesuta mesta in neprespanost. Človeški dejavnik v nesrečah. In velike katastrofe v primerjavi z majhnostjo ljudi.

Ja, knjiga je izšla lani novembra, ko smo zakorakali v drugi (?) val in ko so stvari spet šle iz boljšega v slabše. Brala sem jo v času, ko je bila Slovenija (spet) v lockdownu. Po svoje me je zabavala ta naivnost, ki nas je spremljala od začetka. Neznan, strašljiv virus? Ne bo hudega. Ampak je bilo.

V resnici živimo v čudnih časih. Knjiga ponudi dober uvid v doživljanje teh časov s strani nekoga drugega. Včasih izpade tolažeče. Včasih zaskrbljujoče. Včasih nam da misliti, spet drugič nas nasmeji. Je pa dobro branje, to pa. Pokaže nam svet, ki smo ga doživeli, ampak iz druge perspektive. Priporočam. Vsekakor je Karantena. Rim. delo, ki je še vedno aktualno.