Mesečno rubriko Knjigožerci je navdihnila The Guardianova rubrika Books that made me, kjer o knjigah in branju povprašujejo znane avtorje. Knjigožerci so osredotočeni na bralce: profesionalne in ljubiteljske. Na bralce, ki svoje zapise delijo na Instagramu ali blogu. Na bralce, ki pišejo ali prevajajo. Na tiste, ki enostavno radi berejo. Na začetku je rubrika našla svoj dom na mojem Instagram profilu Do zadnje strani, se nato preselila na YouTube, sedaj pa se je zasidrala na blogu.
Marec je med Knjigožerce pripeljal prevajalko Tadejo Spruk. Diplomirala je iz angleščine in primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter bila za diplomsko delo z naslovom Resonanca tišine: Diskurz oblasti v Shakespearovem Viharju leta 2015 nagrajena s fakultetno Prešernovo nagrado. Z odliko je v slovenščino med drugim prevedla zbirko kratkih zgodb Shirley Jackson Loterija in druge zgodbe in njen roman V hiši med hribi straši, temeljno delo škotske književnosti Zlata leta gospodične Jean Brodie (napisala Muriel Spark), roman Črna skala, belo mesto (napisal Alec S. Patrić) in poezijo ameriške pesnice Emily Dickinson. Tadejine prevode odlikujeta izjemen občutek za jezik in preciznost, če pa boste kdaj poslušali kakšen pogovor z njo, boste hitro ugotovili tudi, da je v ozadju zvrhana mera ljubezni do literarnega (o Emily Dickinson se je pogovarjala na Radio prvi, za ARS pa je govorila o Shirley Jackson).
Vse fotografije, vključno z naslovnim portretom, so delo Eve Fricelj.
Kateri je tvoj prvi bralni spomin?
Iz ranega otroštva se spominjam, da nam je oče pred spanjem bral Butalce in smo vsi skupaj vzklikali: »Hop, Cefizelj, pa te imam!« Spomin na prva »lastna« branja pa je zbledel. Spominjam se le, da je bilo za krušno pečjo stare mame … in popolne bralske zamaknjenosti – občutka, da drugega sveta razen tistega v knjigi ni.
Katere so najljubše knjige tvojega otroštva in osnovnošolskih let?
Navduševala so me predvsem samosvoja dekleta – Pika Nogavička in Ronja, razbojniška hči Astrid Lindgren, pa Dahlova Matilda. V neskončno dolgih poletjih pa vse, kar je dišalo po pustolovščini – neštetokrat sem prebrala vse knjige v zbirki Pet prijateljev Enid Blyton, od »domačih« romanov pa mi je bil posebej pri srcu Zormanov Obveščevalec Lesnika.
Kakšen je tvoj odnos do knjižnic? Rada zahajaš v njih ali v večini gradiš domačo knjižnico?
V šolskih letih so bile knjižnice moj drugi dom, zdaj pa zaradi obsežne domače zbirke vse redkeje zahajam tja. Pa vendar – kadar grem, me zmeraj spreleti ista misel: ja, Borges je imel prav, ko je rekel, da so nebesa knjižnica.
Ali bereš tudi elektronske knjige in kakšen se ti zdi ta način branja v primerjavi s fizičnimi knjigami?
Berem tudi elektronske knjige, vendar samo če nimam druge možnosti. Elektronska knjiga je nadvse dobrodošel medij, saj zagotavlja večjo dostopnost literature. Pri delu mi to pogosto pride prav – še posebej, če kakšno knjigo potrebujem zelo hitro ali samo za mimobežen vpogled. Sicer pa prisegam na fizične knjige, z vso njihovo zgodovino. Med stranmi elektronske knjige ne moreš najti pozabljenega kazala, starega recepta ali posušene cvetlice.
Katere tematike te v knjigah najbolj pritegnejo?
Vse, kar me tako ali drugače uči o življenju, ljudeh, človeški naravi. Nimam priljubljenih zvrsti ali žanrov.
Katere knjige nisi mogla dokončati in zakaj ne?
Nobene zaradi knjige same. Se pa zgodi, da mi branje pretrgajo druge obveznosti in na kakšno knjigo pozabim. Vendar med stranmi zmeraj pustim kazalo, z usihajočim optimizmom, da se bom nekoč gotovo vrnila.
Če bi do konca življenja lahko brala le tri avtorje, katere bi si izbrala in zakaj prav te?
Williama Shakespeara, Emily Dickinson in Virginio Woolf. Zaradi neizmerne širine njihovih del. Pa sploh ne govorim o obsežnosti opusov, pač pa o tem, da lahko v enem samem verzu ali povedi ali odstavku najdeš dovolj snovi za vseživljenjsko premlevanje. O njihovi brezdanji modrosti.
Za katero knjigo si želiš, da bi jo prebralo več ljudi?
Tega si želim za vse svoje prevode. Saj prevajanje ni nič drugega kot iskanje novih bralcev. To je najčistejši vrelec motivacije za prevajanje – zavedanje, da bo zaradi prevoda knjiga našla bralce, ki jih sicer ne bi.
Ali rada gledaš filmske in televizijske adaptacije knjižnih del? Katere bi priporočila in katere so te razočarale?
Ja, zmeraj me zanima, kako se je knjiga pretopila v filmski medij. Toda k ogledu filma ali serije nikoli ne pristopam z željo po primerjavi. To se mi zdi narobe že od začetka, saj gre za različna medija. Tako se mi tudi zdi, da so najuspešnejše adaptacije pogosto tiste, ki se sploh ne trudijo zvesto preslikati romana, pač pa literarno predlogo vzamejo zgolj za izhodišče – adaptacije, ki sploh niso adaptacije, temveč prej variacije na določeno romaneskno temo. V zadnjih letih se mi je v tem pogledu zdela posebej izjemna serija The Haunting of Hill House (Netflix, 2018).
Si čustven bralec ali pa lahko bereš z neko stopnjo odmaknjenosti in te knjige ne morejo spraviti v solze?
Oboje, ker se v meni stikata dve bralki, zasebna in profesionalna. Ko berem zase – in prvič vselej berem zase –, se prepustim zgodbi. Takrat sem na milost in nemilost izročena avtorju. Vsa nadaljnja branja so odmaknjena. Razmišljam o slogu, jeziku, pisavi, narativnih tehnikah … Pa o kontekstu, avtorjevem in svojem. Takrat so čustva na stranskem tiru. Edino, kar si dovolim, je hladno občudovanje avtorjeve spretnosti.
Katere knjige so na tvojem bralnem seznamu že čisto predolgo?
Umberto Eco je pisal o tem, da je ustvarjanje seznamov naš način omejevanja neskončnosti. Trudim se, da se ne bi slepila, zato nimam bralnega seznama. Z vsakim trenutkom je na svetu več knjig, ki bi jih morala prebrati, pa jih nikoli ne bom. Dobro je, da je tako. Veliko huje bi bilo, če bi se bala, da mi bo zmanjkalo čtiva.
Najbolj bizarna in nenavadna knjiga, ki si jo prebrala?
Rabelaisov roman Gargantua in Pantagruel (slovenski prevod: Branko Madžarevič). Vsa bizarnost človeškega obstoja, popisana že leta 1532.
Kako proces branja tipično izgleda zate? Npr. moraš imeti ob sebi kavo ali čaj, bereš ob določenem delu dneva, potrebuješ tišino, in podobno.
Zaradi narave svojega dela berem tako rekoč neprestano, najraje v tišini. Vsak šum mi skali pozornost. Skodelica kave ali črnega čaja ob knjigi je obvezna, pa čeprav samo za okras, ker nanjo pozabim.
Katere neprevedene knjige bi z veseljem prevajala, če bi imela možnost izbire?
Kar hočem prevajati, prevajam, pa čeprav samo zase. Tako imam vedno možnost izbire. Imam pa tudi veliko srečo, da v slovenskem založniškem prostoru obstaja veliko sožitje med prevajalci in uredniki. Najpogosteje prevajam prav knjige, ki sem jih urednikom predlagala sama, po večini so to avtorji, ki pri nas še niso prav dobro poznani. Vendar za dobro literaturo slej ko prej napoči čas.
Kaj bereš trenutno?
Po »poklicni dolžnosti« berem kanadsko pesnico in esejistko Anne Carson ter ameriško pesnico Jane Hirshfield. Za čisto bralsko naslado pa sem se po več letih zopet lotila Márquezovega romana Sto let samote (prevod v slovenščino: Alenka Bole Vrabec).
Lepo se zahvaljujem Tadeji za sodelovanje in se obenem že veselim vseh bodočih prevodov!
Vse, ki ste prebrali roman Muriel Spark Zlata leta gospodične Jean Brodie, vabim, da se pridružite Zoom debati bralnega kluba Mi beremo, ki bo potekala 4. aprila 2021 ob 19:30. Povezava do pogovora bo dostopna nekaj minut pred začetkom na Instagram profilu kluba.