Neja Jeraj Sedej je začela pisati takoj, ko se je naučila črke. Najprej kratke zgodbe in stripe, v gimnaziji pa se je našla v poeziji. V času gimnazije je sodelovala tudi na več natečajih, a je, ironično, zmagala le na dveh – za najboljšo kratko zgodbo in za najboljšo črtico (ki sta bili tudi edini prozni deli, ki ju je takrat napisala).
Njeno pisanje je nekako povzročilo, da je bila gostja na 33. Slovenskem knjižnem sejmu in v radijski oddaji Radia Slovenije. Njene pesmi so za enkrat objavljene v štirih zbornikih Gimnazije Kranj in v nekaj antologijah. V prihodnosti bi rada izdala pesniško zbirko, vendar pravi, da se ji še ne mudi.
Mačka. (foto: osebni arhiv)
Kdo je Neja – v desetih besedah:
Še nekoliko zmedeno dekle, ki se skuša najti v črkah.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Iskreno? Sem še med blazinami, ker imam prvo predavanje »šele« ob osmih. Tako da mi družbo delajo predvsem moje sobne rastline in zaspanost.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Na to vprašanje težko odgovorim, saj pri meni pisanje pride na vrsto kadar hoče. Na to nimam prav veliko vpliva, kar potrjuje dejstvo, da večina mojih pesmi nastane ali med predavanji, ali pa medtem ko se učim, oz. se poskušam učiti.
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica?
Če bi bila lahko kdorkoli, bi bila verjetno kakšna hišna mačka. To, ali so mačke lahko pesnice ali ne, pa ni nekaj, kar bi lahko jaz presojala.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Od glasbe me vedno znova najbolj prevzame Lana Del Rey. Letos je poleg novega albuma izdala tudi pesniško zbirko. Moj izvod je sicer še na poti, vendar imam močan občutek, da bom zbirko prebrala v enem dihu.
Sprehodi. (foto: osebni arhiv)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
V naravo. Vedno. Superge na noge in slušalke v ušesa, potem pa v gozd. Nič me ne sprosti tako, kot hoja v naravi, pa če se sliši še tako klišejsko.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Seveda imam, pa ne samo eno. Od tega, da puščam odprto nalivko in se mi črnilo zasuši, do odlaganja neodložljivih obveznosti.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Enkrat na leto preberem Nabokovo Lolito. Ne vem, kaj je na tej knjigi, vendar me konstantno vleče k branju.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Evo Ručigaj. Njena poezija ima zelo poseben, zanjo značilen zven. Je ena tistih, ki v tebi obudi nostalgijo za nečim, česar sploh nisi doživel. Menim, da si zasluži, da jo prebere več ljudi.
Prijateljstva. (foto: osebni arhiv)
—
NEJINA POEZIJA
—
preden si namestim masko
si snamem očala, in si vstavim leče
drugače je na mojem obrazu gneča
gneče pa nisem več vajena
razen doma, doma je vedno večja
in nošenje leč ne pomaga
– Maske
—
poznam gospo
ki ima besede namesto las
besede rastejo in sivijo
in ko je v sobi vlažno
se nakodrajo
takrat jo vprašam
Joj, si spet jokala?
in ona pogleda dol
in besede ji zastrejo oči
– Gospa
—
cel svet skrbi
za severne medvede
za njihove kožuhe
in aurore borealis
ves svet skrbi
kakšni bodo ljudje
brez severnih medvedov
in njihovih luči
ves svet skrbi
za severne medvede
oni pa plavajo
se zibajo
spoznavajo
severne medvede, severne medvede
severni medvedi pa
severnjujejo
– severne medvede.
(Naslovna fotografija prispevka: Najnovejša fotografija po-karantenske Neje, osebni arhiv.)