Prvi del Ane in Froge francoske ilustratorke in avtorice animiranih filmov Anouk Ricard (pod vzdevkom Frouky tudi poje!), je v originalu izšel leta 2007 (in bil naslednje leto v uradnem izboru Essentiel Jeunesse na stripovskem festivalu v Angoulêmu), pri nas pa so ga lansko leto izdali pri založbi VigeVageKnjige. Strip, ki ga sestavlja več kratkih epizod in je del serije stripov o Ani in Frogi, je v osnovi namenjen otrokom, primeren pa je tudi za (bolj ali manj) odrasle. Sama sem se ob prebiranju kar nekajkrat fino nasmejala, moji skoraj petletnici pa se zdi celo neznansko smešen. Kupila sem ga seveda zase, a se je izkazalo, da je pri Izi požel pravo navdušenje.
Pritegnil jo je zaradi ilustracij in prvo vprašanje je, seveda, bilo, če je to knjiga zanjo. Tako je zdaj na njeni knjižni polici, oziroma bolje rečeno – na vzglavju sedežne, ker jo prebiramo najmanj enkrat na dan. Ilustracije so res krasne in naslikane tako, da slika res pove veliko. Besedilo pa je, kot smo doma ugotovili, primerno tudi za skoraj petletnico, saj je ogromno razumela, smejala se je na ravno pravih koncih in imela dodatna vprašanja točno tam, kjer bi ji sama še kaj dodatno razložila.
Je pa besedilo Eva Mlinar, postavljavka knjig pri založbi, v celoti izpisala z roko, da bi slovenska izdaja tudi vizualno kar najbolj sledila francoskemu originalu – in res deluje v kombinaciji z ilustracijami zelo usklajeno. Posamezne epizode so krasno zaključene s celostranskimi ilustracijami (paneli), kar lepo povzame zgodbo in je zelo primerno, da se z otrokom o prebranem še malo pogovorite in si morda izmislite še kakšno podrobnost. To pri Izi vedno deluje, ker je neskončno radovedna in njena domišljija včasih načara čuda zgodbic o(b) prebranem .
Deklica Ana in žaba Froga sta naslovni junakinji otroške stripovske serije (v originalu je izdanih 5 knjig), dogodivščinam v stripu pa se pridružijo še pes Bubu, mačkon Rene in deževnik Krištof (Izin najljubši poleg Ane). Prijatelji se srečujejo s čisto vsakodnevnimi pripetljaji in dilemami, avtoričin humor pa jih naredi še bolj »človeške«. V epizodah Čigumi, Pomfri, Tun, Darilo, Razstava, Telefon in Pesem tako skupaj s prijatelji razrešimo kupček zapletov, se kaj novega naučimo, pa še zabavamo se.
Na koncu vsake epizode se vse uredi, in tega je Iza najbolj vesela pri epizodi Čigumi. Ker Čigumi pri nas zmaga, res. Deževniki so pri nas kar naenkrat najbolj kul živali. In zunaj oprezamo samo še za malimi roza kroglicami.
“Mama, lej Krištof! To je pa sigurno on. Al pa Sandi? Ka rečeš, ker je? Js rečem, da je Sandi, ko svoj štumf išče, a veš. Sam upam, da Sandija ne bo kaka punca pojedva …”
In tako v nedogled. In potem doma še eno branje. Ali pa več. Pa zvečer ponovi vajo.
“Mama, a sam ena taka knjiga je? Al maš še kako kje skrito?”
Odlomek iz epizode Čigumi:
FROGA: Bi čigumi?
ANA: Ja. MLASK. Čuden okus ima.
FROGA: Jasno, star prežvečen čigumi je. Na tleh sem ga našla.
ANA: Kaj … No, krasno! Zdaj sem ga pa pogoltnila.
KRIŠTOF: Živijo, klapa! Sta mogoče videli mojega bratranca Sandija? Manjši je od mene, diši po jagodah in pogosto spi zvit v klobčič.
