Priznam, da nisem brala veliko islandskih avtorjev. Islandija se mi zdi izjemna država: zanimiv mi je že sam koncept njihovega poimenovanja. Za razliko od večine zahodnega sveta nimajo priimkov, kot jih poznamo mi. Namesto tega so priimki (večinoma) pobrani iz imen očetov, včasih tudi mater. No ja, določeni Islandci še vseeno imajo in uporabljajo koncept priimkov, kot jih poznamo mi.
Ampak tole ni študija islandskih priimkov. (Ali imen. Preden lahko svojemu otroku dajo ime, ki ga na Islandiji še ni bilo, o tem odloča posebna komisija! Poleg tega so zelo napredni glede imen, ki so prej obvezno kazale na spol otrok. Nebinarne osebe lahko uporabijo končnico, ki ni hči ali sin od, temveč otrok od. Ampak spet me zanaša. Pišem o knjigi!)
Sjόn (Sigurjón Birgir Sigurðsson – ha, vidite, v priimku ima na koncu /son/, sin od!) je znan islandski pisatelj. Mednarodno uveljavljen, svojo prvo pesniško zbirko je izdal pri šestnajstih in dobil za svoja dela tudi veliko nagrad. Piše tudi besedila za Björk. Z njo (in Larson von Trierjem) je sodeloval pri filmu, ki je bil pozneje tudi nominiran za oskarja.
Knjiga je pravzaprav sestavljena iz dveh delov. Izšla je leta 2016 pri Cankarjevi založbi v čudovitem prevodu Anje Golob. Vsaka zgodba (najbrž boljši izraz novela) ima svoj del knjige s svojo naslovnico. Obe pa povezuje zelo lep, poetičen jezik, ki se čudovito bere. O vsebini ne bom predolgo razpredala. Knjigo priporočam – zgodbi sta nekaj posebnega. Ne znam ju povsem karakterizirati, ker sta včasih označeni kot romana, spet drugič zgodbi ali pa noveli. Kljub temu vredni branja!
Modra lisica
To je bila prva novela, ki sem se je lotila. Prevedena je v 31 jezikov. Narava proti človeku, človek proti naravi. Zgodba se odvija leta 1883. Skozi par januarskih dni spremljamo častitega duhovnika Baldurja, ki se odpravi na lov za modro lisico. Obenem retrospektivno spremljamo tudi zgodbo Abbe. Abba je imela Downov sindrom in ne preveč lepo življenje. Proti koncu je živela z zeliščarjem Fridrikom in mu pomagala. Takrat ji je bilo lepo. Zgodbi se proti koncu prepleteta, ko nam pisatelj razkrije tudi povezave med njima.
Fant, ki ga ni bilo
V originalu je ta novela izšla leta 2013 – deset let pozneje kot Modra lisica. Prevedli so ga v 15 jezikov. Za razliko od prve pri tej zgodbi spremljamo Mánija, ki ga avtor velikokrat okliče kot fanta, ko pripoveduje. Okolje je veliko bolj urbano, saj se dogaja v Reykjaviku. Govori o ljubezni do filmske umetnosti, pa tudi o fantu, ki je iz mesta bolj izključen. Po lastni izbiri. Njegovi dnevi so sestavljeni iz spremljanja filmov, srečanj s »klienti« in potikanja po ulicah, potem pa v njegov vsakdan vdre španska gripa. To je tudi boleč pokazatelj naše realnosti, čeprav mi vsaj vemo, kaj se dogaja. Bolj kot ne.
Na koncu zgodbe avtor razkrije, da je Máni bil resničen, celo sorodstveno povezan z njim. Globoka zgodba o tem, kako je biti drugačen. Tudi, ko se zdi vse tako dokončno, kanček upanja ostaja.
