#86: ZALA INTIHAR

Zala Intihar je trenutno absolventka, ki se ukvarja s pisanjem dveh magistrskih nalog. Doštudirala je dvopredmetno študijsko smer sociologije in primerjalne književnosti ter literarne teorije. Takoj po diplomi je smeri nadaljevala na magisteriju, ki pa je za dodatek pedagoški.

Poleg pisanja magistrskih nalog čas izkorišča predvsem za umetniško ustvarjanje, druženje, crkljanje svoje mačke in pripravljanje na »odraslo življenje«.

S pisanjem poezije se je začela ukvarjati dokaj pozno – v 3. letniku gimnazije. Od kar pomni se je rada ukvarjala z umetnostjo, vendar je bila njena ljubezen omejena predvsem na likovno ustvarjanje. Danes ustvarja vse mogoče: piše poezijo, slika, ukvarja se z risanjem na tekstil in analognim fotografiranjem. Poleg tega čas rada preživlja s prijatelji, v zadnjih dveh letih pa se je končno lotila zbiranja cvetlic za njen »domači herbarij«.  

V svojih okornih začetkih (tako pravi sama) je večinoma pisala le »zase«, na kakršnekoli natečaje ali »javna razkritja« poezije si ni drznila pomisliti. Bilo jo je preveč strah hkrati pa tudi sram, da bi nekdo bral nekaj tako osebnega, nekaj tako »njenega«. Sčasoma se je vseeno opogumila in nekaj svojih pesmi poslala na par natečajev. In ko se ji je nekajkrat celo uspelo prebiti do objav v literarnih revijah, je spoznala, da bi rada svoje pisanje delila tudi z drugimi. Po tem je dobila neke vrste motivacijo, da enostavno poizkuša svojo poezijo spraviti v svet.

Do zdaj je sodelovala na številnih natečajih in nekaj literarnih večerih, svoje pesmi redno pošilja literarni reviji Novi zvon (zdaj Nebulae), leta 2019 sem je prebila v Literarno krpanko, lansko leto pa celo v polfinale pesniškega turnirja. V letu 2021 je v okviru programa Kreativnega pisanja poezije študentk in študentov magistrskega študija Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani pod mentorstvom Borisa A. Novaka sodelovala na pesniškem večeru „Ljubezen v času covida“, po katerem je bila izdana tudi pesniška zbirka.

Luna Zalo kot po navadi moti pri pisanju magistrskih nalog. (Foto: osebni arhiv)

Kdo je Zala – v desetih besedah:

Dekle z ljubeznijo do besed, mačk, rož, barv in morja.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Trenutno me najverjetneje najdete za mizo, s kavo, računalnikom, knjigami in mojo mačko Luno. Moja jutra so zdaj večinoma delovna, saj poizkušam čim prej končati magistrski nalogi. Tako da trenutno nisem največja ljubiteljica »vstajanja iz postelje«, saj vem da me potem čaka delo. Toda če to odmislim, so jutra v resnici moj najljubši del dneva. Rada vstajam zgodaj, saj se mi zdi da takrat tišina najlepša. In imeti svet nekaj ur čisto zase je vredno malo krajšega spanca.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Pisanje zelo redko načrtujem. Iskreno, pišem takrat ko to potrebujem. Zdi se mi, da ko se zavestno odločiš da boš pisal, ne pišeš ravno najbolje. Morda pa to velja le zame. Včasih pišem zjutraj, včasih popoldne, včasih zvečer, včasih na sredi noči. Ko se mi nekaj utrne, me »zasrbijo prsti« in vem, da moram pisati.

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica?

Sama se nikoli nebi oklicala za pesnico, saj se mi včasih zdi kot da to kar pišem v resnici ni »prava« poezija. Samozavest mi v tem oziru niha, vendar se mi zdi to nekaj normalnega. Včasih si s svojim delo zadovoljen in takrat se počutiš dobro. Kadar nisi, se ti zdi naziv »pesnica« pretiran. Pa vendar, kadar me kdo vpraša kaj si želim delati, je prva beseda na katero pomislim ravno ta.

Lahko bi rekli, da se trenutno še iščem in ne vem še čisto zares »kaj bom ko bom velika«. Zagotovo pa si želim, da bi bil vsaj del mojega življenja povezan z

umetnostjo.

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Joj, ko bi se le lahko odločila le za enega avtorja oz. avtorico!

Vsak mesec iz domače knjižne police zagotovo vzamem dela Josipa Ostija, Marka Tomaša in Vinka Möderndorfeja.

Obožujem Bukowskega, Alejandro Pizarnik, Daneta Zajca, Evo Mahkovic, Babačića, Wisławo Szymborsko, Marka Matičetova, Paula Coelha in še mnoge mnoge druge. To so le tisti, ki so mi prvi prišli na pamet.

Zakaj? Verjetno je najlažji odgovor, da se me vsak s svojim pisanjem na nek način dotakne.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Kar se tiče glasbe, trenutno še nisem odkrila ničesar novega kar bi postalo moja nova obsesija, verjetno se dogaja bolj to, da se nenehno vračam nazaj k istim izvajalcem, bendom in pesmim, ki sem jih slišala že neštetokrat. Na žalost sem bila letos v gledališču le enkrat, saj sem se prvo leto zaradi koronskih razmer odločila, da ne bom imela gledališkega abonmaja. Iskreno, to trenutno zelo obžalujem, saj se življenje počasi vrača v normalne tirnice, z njim pa tudi gledališče. Kar se tiče filma bi si želela, da bi lahko odgovorila kaj drugega kot le da sama ne pogledam veliko filmov. Še največkrat jih gledam v družbi fanta. Želela bi si tudi, da bi lahko povedala kaj drugega kot da je bil zadnji film, ki sem ga (spet) pogledala Gospodar prstanov, ki se ga po več kot desetih ogledih še nisem naveličala ampak tako pač je. Vendar lahko vsaj pri knjigah izpostavim, da sem se na novo zaljubila v delo Philippe Bessona »V odsotnosti  moških«  in romane Sally Rooney, ki jih seveda, vse priporočam v branje.

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

Če bi lahko, bi verjetno rekla na morje. Tam se počutim najbolje in kot da sem tam najsrečnejša. Vendar, seveda, to ni vedno mogoče, tako da je dobra alternativa pogledu na morje tudi pobeg na miren kraj z dobro glasbo v ušesih.

Na hrvaški obali, na domačem vikendu, Zalinem najljubšem kraju na svetu. (Foto: osebni arhiv)

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Hm, morda to, da veliko govorim. Včasih morda preveč.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

K »Malemu princu« Antoinea de Saint-Exupérya. Do zdaj se mi ga še ni uspelo naveličati in mislim da se mi ga nikoli ne bo.

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Občasno si želim, da bi me kdo povprašal kaj znotraj tega kar študiram, na bolj »strokoven način«, predvsem kar se tiče književnosti. Da bi z mano debatiral o romanih Harukija Murakamija ali pa dramatiki  absurda ali pa poeziji Allena Ginsberga. Da preverim ali sem od faksa sploh kaj odnesla.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Na instagramu rada spremljam profil @naključnebesede, ki ima (če se ne motim) profil tudi na facebooku pod imenom Zate.

Domači herbarij v nastajanju. (Foto: osebni arhiv)

—

ZALA PIŠE

—

Včasih ne vem kako naj te ljubim

veš
včasih ne vem kako naj te ljubim
še bolj
še več
včasih ne prenesem ljubezni do tebe
saj je preveč
in premalo hkrati
včasih bi kričala
ker ne vem kako zapolniti
prazna mesta
med najinimi
prsti
in
usti
in
telesi
da bi skupaj ostala za vedno
včasih sem ljubosumna
na veter
na zrak
na dež
na posteljo
in na vse noči
ki jih ne preživim s tabo
veš
včasih si želim
da bi se me nenehno dotikal
povsod
in počez
in na meni puščal
sledi
tvojega okusa
in ko bi prenehal
bi vsa dišala po tebi

in tako bi vsi bi vedeli da sem
(od)vedno
tvoja

—

10. marec 2021 ob 10:17 (razmišljanja o Bogu)

če bi me 16 let nazaj vprašali ali verujem v
Boga
bi verjetno rekla ja
saj mi je stara mama ravno kupila
belo obleko za prvo
obhajilo
in vsako noč
sem pred spanjem
zrecitirala Sveti angel
z očetom
ki ni bil veren
če bi me 10 let nazaj vprašali ali verujem v
Boga
bi verjetno rekla ja
saj sem ravno opravila Sveto birmo
in dobila svoj prvi
rožni venec
od (ponosne) stare mame
ki je bila globoko verna
če bi me 7 let nazaj vprašali ali verujem v
Boga
bi verjetno rekla ne
in da vsako nedeljo
preživljam pri Sveti maši
le zaradi svoje mame
ta pa zaradi svoje mame
in da sem se v spovednici
že večkrat zlagala
kar zagotovo nakazuje
da nisem dobra
Kristjanka
če bi me 5 let nazaj vprašali ali verujem v
Boga
bi najverjetneje rekla ne
in da večino časa nasprotujem
Cerkvi
čeprav sem bila tam tudi vzgojena
in da še vseeno
(na željo) svoje mame
včasih kakšno nedeljo
preživim pri
Sveti maši

če bi me danes vprašali ali verujem v
Boga
bi (zagotovo) rekla ne
čeprav sem takrat
ko je stara mama umirala
prosila
še za malo časa

to je bilo 2 leti nazaj
kako naj torej danes verjamem v Boga?

—

Cikli tesnobe VIII. (brezdomec)

Omet se kruši
in za seboj
pušča sledi
belega prahu.
(razpoke, povsod razpoke)

Nobene stene ne prepoznam več.
(v resnici sem vedno sovražila to barvo)

Nimam denarja za elektriko.
(še sreča, da se oči hitro navadijo teme)

Moja hiša ni več moja.
(ali je sploh kdaj bila?)

Kdo mi
bo

zgradil

novo?

*Naslovna fotografija prispevka: Zala. Za to fotografijo Zala pravi, da si je na njej celo všeč. (Foto: osebni arhiv)