Rebeka Pajek je študentka oblikovanja tekstilij in oblačil na Naravoslovnotehniški fakulteti, ki trenutno za pisanje diplome in sodelovanje na scenografskem projektu izkorišča absolventsko leto.
Za veselje do poezije iz časopisnih izrezkov je bila kriva ena od ur slovenščine v srednji šoli, ko so morali na tak način sestaviti pesem. Sama je takrat izrezala veliko preveč besed, saj je v vseh videla možen zanimiv pomenski potencial. Tako jih je po končani uri razvrstila in pospravila glede na besedne vrste in nanje pozabila vse do prve korona karantene, ko je pospravljala svojo sobo. Takrat se je začelo znova in bolj zares, ob spodbudi prijateljev pa so kolaži `zaživeli´ na lastnem Instagram profilu.
Zanjo je ta tehnika velika prednost, saj besede vidi fizično, jih prestavlja ter tako lažje odkriva nove možne pomene, ker ni omejena na poznane besedne vzorce v glavi.
Uživa, kadar v vsakdanjih predmetih in vsem znanim podobah najdem nov, globlji, humoren ali provokativen pomen. Včasih jo lahko navdihnejo tudi naključno najdeni prizori, ki jih fotografira ter poskuša ubesediti občutke ob njihovem doživljanju. Te, poleg kolažiranih ilustracij, ponavadi deli na osebnem IG profilu.
90 % časa je svet v Rebekini glavi metafora zgornje fotografije. Zanimiv, a ne čisto jasen, kot pogled nanjo znotraj instalacije, ustvarjene v super scenografski ekipi. (Foto: Žiga Brezovnik)
Kdo je Rebeka – v desetih besedah?
Občasno izgubljena zbiralka naključnosti, lepih podob in nezavednih pomenov besed.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Ob taki uri bi me zelo verjetno našli v udobnem stanju nebudnosti. Družbo mi dela nekaj sobnih rastlin, ilustracije, ki poosebljajo moja eksistencialna vprašanja, iz enega od kotov sobe pa me opazuje suha južina Ludvik, moj cimer.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Pisanje, oz. v mojem primeru kolažiranje, ni nikoli na vrsti, ampak se zgodi takrat, ko je moja volja v ravno pravšnjem razmerju melanholičnega optimizma, da se iz zaloge podzavestnih občutkov prevede v vizualno-poetični kolaž.
Včasih me med takimi občutji najdejo tudi posrečene vsakdanje podobe, ki jih z nekaj premišljeno dodanimi besedami spremenim v pesniški editorial.
Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica?
Sebe nisem nikoli zares dojemala kot pesnico, pač pa kot skupek raznoraznih opažanj in zanimanj, ki se izraža na način, ki v danem trenutku najbolje prevede moje notranje občutke. Včasih so to ilustracije, včasih digitalni kolaži fotografij, včasih analogni kolaži besed … Bolj kot tehnika izražanja je pomembna moč izdelka na gledalca/bralca.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Naj priznam, da zadnje čase berem zelo zelo malo (zaradi česar me je malce sram biti predstavljena v vaši družbi mladih literatov), me pa velikokrat presenetijo naključni krajši ali daljši pogovori z Instagram sledilci: ne zgodi se velikokrat, da sogovornik odpisuje zgledno oblikovane povedi, si za odgovor vzame čas in premislek ali pa celo uporablja šumnike! Kvalitetni pogovori in izmenjave mnenj mi vedno povrnejo vero v ljudi ter polepšajo dan.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Zdi se mi da vsako leto znova odkrivam glasbo Asafa Avidana, so me pa oktobra prevzeli tudi Koala Voice.
S filmi grem trenutno skozi proces nostalgije in si raje kot nove, ponovno vrtim stare – Atlas oblakov me nikoli ne razočara, je pa res, da zame ogled zahteva posebno psihično pripravljenost.
Med predstavami in razstavami sta me zaradi vpletenosti v njun nastanek v najlepšem možnem smislu prevzeli opera Deklica z Vžigalicami avtorice Tine Mauko, ter razstava Zale Hrastar z naslovom Življenje je Paleta Barv.
Bastille – 4AM. Rebeka je druga z desne. (Foto: samosprožilec)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Če imam dovolj nizek srčni utrip, grem najraje spat, v nasprotnem primeru pa si zavrtim kakšen film, v katerega se lahko dovolj zatopim, da za tisti čas postane moja edina ‘realnost’.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Moja nelepa razvada je izmišljevanje ter poskušanje predvidevanja vseh možnih scenarijev na svoje pretekle, sedanje in prihodnje situacije ter posledična možganska preobremenjenost zaradi popolnoma nepotrebnega mučenje same sebe.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Mogoče se ne vračam k njej jaz, temveč obratno. V svojih delih in razmišljanjih se moja podzavest velikokrat poistoveti s filozofijo Pike Nogavičke. Njen samosvoj pogled na svet, ravno prav humorno, a hkrati korektno razmišljanje in ponotranjeno njen način reševanja težav, so bili zame življenjskega pomena.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Nihče me v resnici še nikoli ni vprašal kaj @besedno sploh je, zato se mi zdi postavljeno vprašanje krasna priložnost, da to razjasnim:
Besedno je osebni projekt, ki raziskuje slovenski jezik, išče nove pomene besed ter poetična, humorna in kritična opazovanja lastne osebnosti, človeških odnosov in današnje družbe.
Z besednimi kolaži preizkušam inovativne pristope v minimalni ‘make do’ ilustraciji ustvarjenih ‘misli’, kot jih pogosto imenujem. Izrezki besed iz časopisov in revij so včasih združeni s poškodovanimi, odpadnimi in raznoraznimi papirnatimi ostanki ter grafičnimi elementi ali ilustracijami, s katerimi skušam poudariti sporočilo kolaža.
Gledalcu ponudim moj pogled ter ga izzovem, da o videnem/prebranem/začutenem premisli tudi sam.
Ga opomni na njegovo nezavedno, dobronamerno ‘miselno oklofuta,’ se z njim poistoveti, do njega ostane ravnodušen, ali mu mogoče polepša dan?
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
@sočasnosti, ki z rahločutno sestavljenimi besedami, predrugačenimi pomeni in prastarimi smisli prevaja naše najbolj skrite neprepoznane občutke v poezijo čutečih razsežnosti.
Rebekin računalnik je poln raznoraznih, tako ali drugače (ne)uporabnih skenov. (Foto: osebni arhiv)
—
REBEKA USTVARJA
—
ŽELJA
–
SEŠTEVEK
–
VESOLJU
*(Naslovna fotografija prispevka: *Rebeka*. Foto: osebni arhiv)