Napisala Barbara  /  22. junija, 2022
Preberi prispevek
Napisala Sandra  /  06. junija, 2022
Preberi prispevek
Knjigogram naslovnica

#81: NINA MUJEZINOVIĆ

Nina Mujezinović je še v osnovni in srednji šoli sodelovala na dosti natečajih, pisala je predvsem poezijo, potem pa po nekaj letih zatišja odkrila Wattpad in pero ter zvezek zamenjala s tipkovnico, poezijo pa z zgodbami. Trenutno sicer ureja nekaj zgodb v upanju, da bodo enkrat ugledale knjižne police, v sklopu 12/12/52 challenge pa piše knjigo, kratke zgodbe in pesmi.
Na Instagramu in Wattpadu najdete Nino pod uporabniškim imenom @nnightttoday.

S kavo je vse lepše. (Foto: osebni arhiv)

Kdo je Nina – v desetih besedah:

Nina je oseba, zaljubljena v družino, kavo, knjige in rože.

Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?

Če niso ravno počitnice, se med pripravljanjem otrok za šolo trudim spiti drugo skodelico kave, medtem ko se mi pod nogami motata mačka.

Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?

Kot vsak drug dan, le da imam na voljo par ur miru, ko se lahko posvetim samo pisanju.

Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?

Bi bila lahko samo pisateljica?

Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?

Mislim, da me po malem navdihujejo vsi avtorji, ki jih berem oz. sem jih brala.

Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?

Glede na razmere se držim bolj knjig, od teh pa se mi je v spomin najbolj vtisnila Utrdba z devetimi stolpi.

Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?

V naravo, po možnosti k vodi.

Terapija. (Foto: osebni arhiv)

Imaš kakšno grdo razvado? Katero?

Samo eno? 😅 Če ostanem pri pisanju- zelo težko mi je zaključiti knjigo, zato moji Wattpad bralci na zadnja poglavja precej dolgo čakajo.

H kateri knjigi se vedno znova vračaš?

Beli očnjak, vsaj enkrat na leto, in vsakič znova me navduši.

Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?

Bolj sem vajena vprašanj, na katera ne želim odgovarjati.

Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.

Na Wattpadu objavlja pod imenom @imaboredharley, je pa resnično talentirana mlada avtorica.

Še en ljubitelj knjig. (Foto: osebni arhiv)

NINA PIŠE

Medlo se nasmehnem. Če bi bil to film, bi se zdaj zbudila in ugotovila, da sem vse skupaj samo sanjala, da je danes pravzaprav trinajsti junij, odpravljam se v Globe, pretekla dva meseca in pol se v resnici nista zgodila. Ampak to ni film, pikica in tri črtice na mojem zapestju so prekleto resnične in vse kar sem čutila do Jona tudi. Hecno. Nisem vedela, da se srce dobesedno lahko razleti na milijone koščkov, kot kristalna vaza. Mislila sem, da se kaj takega dogaja samo v pesmih in osladnih ljubezenskih romanih. Nisem si mislila, da se bo to zgodilo meni. Se lahko živi z zlomljenim srcem? Seveda se lahko. Rupi Kaur, Nikita Gill in Lang Leav so preživele, svojo bolečino so spremenile v poezijo. Tudi jaz bom preživela. Bom.

 

Jaz sem tista, ki vedno preživi. Zapustila sta me starša, preživela sem. Zapustil me je najboljši prijatelj, preživela sem. Zapustila me je ženska, ki mi je bila kot mama, preživela sem. Babica, preživela sem. Joy, preživela sem. Tudi Jona bom preživela in prebolela. Hitro, prehitro sem se zaljubila in hitro ga bom pozabila. Zdaj boli, ja, kot boli obliž, ki ga na hitro potegneš z rane, vendar hitro neha boleti, rana se zaceli, koža se obnovi in vse je spet po starem. Preživela bom.

/Dokler traja

 —

Reki je bilo vseeno, kje izvira, kateri potoki jo napajajo, vztrajno se je držala svoje struge in samo tekla naprej, ne glede na vse, kar se je dogajalo na njenih bregovih. Ta reka je izvirala v temačni jami, beli dan je ugledala kot potoček, se po nekaj zavojih spremenila v pravi potok, za prvim mlinom, ki ga je poganjala njena moč pa je postala prava reka, globoka, široka in umirjena. Tekla je mimo vasi, skozi mesta, tu in tam živahno skakljala čez kamne, se nekajkrat spustila kot nizek slap, z obeh strani je objemala stari del Srebrnega mesta, pod mostom sta se za kratek čas ločeni strugi spet združili in mirno nadaljevali svojo pot kot ena, da bi le nekaj kilometrov pozneje spet objemala grad na majhnem otoku, se iz globoke, mirne reke spremenila v živahne brzice, se še enkrat spustila po slapovih in znova postala globoka in umirjena.

Koliko čolnov, labodov in rac je drselo po njeni površini, koliko plavalcev in kopalcev se je vriskajoč pognalo v toplo vodo, koliko polj je napajala, koliko zlomljenih vej, polomljenih dreves in zavrženih življenj je odnesla, čemu vse je bila priča v vseh teh stoletjih, ko si je utirala pot proti jugu, kjer se je izlila v drugo reko in prevzela tako njeno barvo kot ime, pa v tretjo in naposled končala v morju. V suši se je njena gladina znižala, mestoma je skoraj presahnila, ob poplavah je prestopila svoje bregove in odnašala vse pred seboj. Na svojem dnu je skrivala tako zaklade kot smeti in ostanke vseh vojn, ki so kdaj divjale tod okrog.

Pod gladino so se skrivali zahrbtni tokovi in vrtinci, življenje je tako prinašala kot odnašala. Eliana je pobrala kamenček in ga zagnala v reko. Opazovala je nastale koncentrične kroge, postajali so vse večji in večji, dokler niso dokončno izginili, za hip popačen odsev sinjega neba in dreves pa je bil spet popoln. Pomislila je, da bi se morala zgledovati po reki, potem pa ugotovila, da se pravzaprav že celo življenje obnaša tako, vse, kar je neprijetnega, zakoplje vase, s svojo pozitivno energijo napaja vse okrog sebe, hkrati pa sledi samo svoji poti.

/Dolga pot domov

(brez naslova)

Živimo iz dneva v dan,

sanjamo vedno iste sanje,

vrtimo se v krogu

in ponavljamo stare zgodbe.

Prikazni smo,

sence neke preteklosti,

slutnje neke prihodnosti.

Sposojamo si telesa,

jim rišemo smehljaje,

jim brišemo solze

in jih vračamo v prah.

Vsi smo isti in enaki,

izgubljene tavajoče duše,

vračamo se na začetek,

misleč da smo na koncu.

Ponavljamo stare napake,

ne moremo prek svojih mej,

sanjamo podnevi

in umiramo zvečer.


*(Naslovna fotografija prispevka: Nina Mujezinović. Foto: osebni arhiv) 

0 komentarjev
5 všečkov
Prejšnji: #80: REBEKA PAJEKNaslednji: #82: ZARJA NEMEC

Komentiraj

Vaš e-naslov ne bo objavljen.