“Pol stoletja je bila poezija raj za vzvišene bedake. Dokler nisem prišel jaz in se namestil s svojim toboganom. Kar povzpnite se nanj, če vam je prav. A ne jezite se name, če boste odšli s krvavim nosom in usti.”
Nicanor Segundo Parra Sandoval, čilski pesnik, je zgornje verze zapisal v drugačnem času, a zdi se, da bi tobogan poezije lahko postavila tudi kakšna sodobna pesnica ali pesnik, da bi se nanj povzpeli vsi nejeverni (oblastniki) Tomaži, ki poezijo, tako kot tudi vse ostale oblike umetniškega ustvarjanja, ki so pogosto edina identiteta, v kateri se posameznik najde in zna z njo živeti (navznoter in navzven), omalovažujejo ali kar preprosto – ignorirajo.
Časi, v kateri smo se znašli, kar kličejo po ustvarjalnosti, ki je še edina oblika svobode, ki jo ob prepovedih in zaprtih mejah (takih in drugačnih) še imamo. In ko ti omejijo (malodane prepovejo) celo opravljanje poklica, ki iz te ustvarjalnosti izhaja in se v njej napaja, je čas za resen razmislek in za dejanja. In ker se beseda širi najhitreje in ji je najtežje prirezati krila, jim dajmo moč!
Včasih razmišljam, kako lepo bi bilo, če bi bila ravno poezija tista, ki bi zanetila vstajo. Da bi na krilih njenih ptic, pod kopiti njenih konj in v objemu njenih gozdov hlapčevstvo zamenjali za upor, najmanj tako velik, kot je bil tisti davnega leta 1515. Pobožne želje malega človeka?
Tako pa je ta majhen košček, kar je poezije še ostalo in o čemer se (lahko) govori, svetovni dan poezije, ki ga je Unesco razglasil leta 1999. Tudi takrat so bili drugačni časi, čeprav se mi pogosto zdi, da so odločevalci, ki nam krojijo življenja in omejujejo svobodo, znotraj prazni v vsakem času, in bi poezija v njih samo votlo odmevala in izmenično treskala ob prazne stene glave, srca, prsnega koša. Namnožimo teh štiriindvajset ur, danih poeziji, v vsak dan. Berimo poezijo, prirejajmo branja, literarne večere poezije, organizirajmo društva ljubiteljev poezije tudi vse ostale dni, za zgled si vzemimo vse, ki to redno počnejo že desetletja.
In zato letošnji »moto« Ko verz ustavi svet sama spreminjam v Ko verz zavrti svet (ga vrže iz tirnic represije)! Naj se poezija sliši daleč, naj se poezija sliši povsod. Berite poezijo, šepetajte, prepevajte in kričite njene besede, naj se zažrejo v vse pore vsakdana, naj padejo na plodna tla in naj poženejo! Zakoreninijo naj se v zavest vsakega, ki svoje svobode ne zamenja za vse bogastvo sveta. Naj poženejo globoko in neustrašno. Naj vse postane pesem, naj pesem zruši vse pregrade.
Spodnjo Kajuhovo pa na pamflete, v časopise, na splet, v svet. Ker prerok je – poet!
Hoteli so …
Hoteli na obraze so nagobčnike nam natakniti
in v kri nam hočejo strahu naliti,
po oglih so predpisi novega sveta nabiti,
želeli bi ukaze nam srca razbiti.
Ne bodo nas, tovariš, veš, saj veš:
za nas predpisov ni nobenih in določb
in potnih dovolilnic.
Sami si potne liste pišemo v teh dneh,
papir iz izdajalskih je teles,
platnice so iz kož vlačugarskih metres
in boj nanje udaril je pečat.
Zato naprej, naprej v napad.
Kdor z nami je,
zanj ni pregrad.