C. S. Pacat je pravzaprav ena mojih najljubših fantazijskih avtoric in Dark Rise je bil prednaročen, nestrpno pričakovan, nesrečno odložen na polico za dve leti, ker me je zagrabil bralni mrk in ker sem se bala, da mi ne bo všeč. Je namreč njen prvi mladinski roman (njena trilogija Captive Prince je namreč bolj za nadvse specifične okuse in iz tega razloga jo redko priporočam casual fantasy bralcem). Ampak… prebrala sem Dark Rise ravno pravočasno za izid drugega dela.
To je to. Zame je to tisto, kar hočem v fantaziji: dobra gradnja magičnega sveta, politične spletke, ščepec romance, found family oziroma najdena družina, vsi so malce potencialno queer, zapleti in zapleti, konec, zaradi katerega bi zalučal knjigo čez okno.
In vendar je Dark Rise navkljub berljivost in krasnem tempu skorajda povsem do konca spominjal na povsem običajno mladinsko fantazijsko knjigo. Imamo izbranca, ki bo rešil svet, imamo gospodično v težavah, imamo bojevito dekle, imamo zanimivega antagonista, imamo celoten magičen sistem prežet z legendami. Precej standarden sistem, ki pa se na samem koncu povsem obrne na glavo in s tem postavi res res res dobre temelje za drugi del trilogije (nekaj podobnega kot dela V. E. Schwab).
Ravno to je tisto, kar najbolj obožujem pri Pacat: nikoli ji ne moreš zaupati. Postavlja figurice na šahovnico, jih premika naokrog in igra šah sama s sabo. Potem že misliš, da veš, kdo bo zmagal, pa se pojavi še ena verzija avtorice in igralno ploščo pomete z mize. To in kako preučuje razmerja moči. Top shit, res.
Vsebina na hitro: Will je edini, ki lahko reši svet pred Temnim kraljem, njegov nasprotnik je James, ponovno rojena desna roka Temnega kralja. Willu pomaga Violet, ki je čisto svoja sorta. In potem so tu Stevardi, ki so neke vrste obramba pred temnimi silami in uh, v bistvu potem Will in Violet sodelujeta z njimi, ampak Violet ne marajo, in potem gre vse narobe. Vse.
Drugi del, Dark Heir, je pa… še večja poslastica. 10/10.