Mojca Petaros prihaja z Opčin pri Trstu, trenutno na Filozofski fakulteti v Ljubljani obiskuje zadnji letnik magisterija iz prevajanja (smer z angleščino in italijanščino). Njeno študijsko pot sta zaznamovali dve Erasmus izmenjavi v Španiji, najprej v Granadi in letos v prvem semestru še v Sevilji.
Ljubezen do književnosti, predvsem do branja, goji že od otroštva, z resnejšim umetniškim ustvarjanjem (in pošiljanjem na natečaje in revije) pa se ukvarja šele zadnjih nekaj let. Njene kratke zgodbe so bile doslej objavljene v revijah Mladika, November, Novi zvon, Nebulae, Nedelja in Sodobnost, v zborniku Rukopisi ter na spletnih portalih Koridor, Arslitera in LUD Literatura.
Mojca se trenutno trudi, da bi zmanjšala svoj kup nedokončanih zgodb (ki pa se mu vztrajno pridružujejo nove neizpiljene ideje). Veliko piše, veliko pa tudi sanja – sanja o tem, da bo prej ali slej izdala knjigo. Sanja, da bo nekoč dovolj disciplinirana za pisanje romana (ker bi daljša forma bolj ustrezala njenemu slogu). Sanja tudi o tem, da bi kmalu dobila priložnost kot literarna prevajalka.
Mojca z ekipo slovenskih udeležencev na poletni šoli britanskega centra za književno prevajanje BCLT leta 2019. (Foto: Anita Staff)
Kdo je Mojca – v desetih besedah:
Nekdo, ki obožuje potovanja, morje, hribe, predvsem pa dobre knjige.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Ob tisti uri bom še v postelji – če pridete nenapovedano, je v resnici možno, da vam sploh ne odprem, saj zelo trdno spim in bi zlahka preslišala zvonec.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Ko se zavestno odločim, da si bom vzela čas za pisanje, se ponavadi zgodi, da navdiha ni od nikoder in veliko časa zamudim z brezveznim sedenjem pred računalnikom, buljenjem v prazen zvezek ali neproduktivnim brskanjem po spletu. Navdih se pojavi v nepravih trenutkih, ko ni na vrsti pisanje; včasih ga poslušam in si kaj zabeležim, včasih pa si rečem, da bom kasneje vzela pero v roke, saj si bom zapomnila (koliko idej mi je zato že ušlo!).
Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pisateljica?
Pisateljica sem zato, ker sem lahko kdorkoli.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Vsaka dobra knjiga, ki jo preberem, se mi zdi navdihujoča. Zato bi težko izpostavila kako ime; odvisno od tega, kaj (ali koga) v tistem trenutku berem.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Španski film 7 años, ki sem si ga pred kratkim ogledala na Netflixu; knjiga Uprooted Naomi Novik, ker sem prvič po zelo dolgem času vzela v roke fantazijski roman in se spomnila, zakaj sem te vrste zgodb oboževala; pesmi italijanskega kantavtorja Fulminaccija. Gledališče že zelo pogrešam, upam, da mi bo čimprej uspelo na ogled kake predstave.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Če bi bilo mogoče, bi kupila letalsko karto in pobegnila na jug Španije. Ker mi finance in študijske obveznosti tega ne dovolijo, se zadovoljim s sprehodom ali tekom po svoji najljubši pešpoti nedaleč od doma, kjer vladajo umirjenost narave, prelepe barve Krasa (ne glede na letni čas) in predvsem čudovit razgled na Tržaški zaliv.
Alhambra, Granada, junija 2020. (Foto: osebni arhiv)
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Žal jih imam kar nekaj, omenila bi tisto, ki je povezana z mojim pisateljskim ustvarjanjem: namesto da bi zgodbe izpilila do konca, se rada poigravam z vedno novimi idejami, zaradi česar so moji virtualni in fizični predali veliko bolj polni fragmentov in nedokončanih pripovedi kot pa (vsaj približno) objavljivih zgodb.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Shakespearjevih dram se nikoli ne bom naveličala – čeprav branje ni njihov prvotni namen.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Nič takega mi ne pride na misel.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Predlagala bi še en vse plodnejši glas s te strani meje, pesnico Ester Gomisel. Branje njenih odgovorov na ta intervju bo gotovo zelo zanimivo.
Sončni zatoni so ena njenih najljubših stvari. (Foto: osebni arhiv)
—
MOJCA PIŠE
—
1.
Naslednji dan je Magdo že navsezgodaj vznejevoljila novica, da mora z avtom do Sežane.
»Ma poglej, kakšno je zunaj,« je potarnala. Že nekaj časa je lilo kot iz škafa in nič ni kazalo, da se namerava vreme kaj kmalu umiriti.
Njen tatko je samo skomignil. »Saj sem ti včeraj rekel, da pojdi spotoma še po bencin. Nisem jaz kriv, če ne veš, kje se te drži glava. Sama bi lahko opazila, kdaj je avto treba napolnit.«
»Ampak do Sežane … « Vožnja čez jugoslovansko mejo je bila za Magdo prava mora. Vedela je, da gre v resnici za neupravičen strah: še nikoli se ni zapletla v težave, pa saj tako ali tako ni ničesar švercala. Cariniki so bili v tistih časih bolj natančni kot par let kasneje, ko se je Slovenija osamosvojila, vendar ni mogla reči, da so bili neprijazni – vsaj z mlado punco, kot je bila ona.
Tako ali tako pa je vedela, da s svojimi pritožbami le daje zrak ustom. Razlika v ceni bencina je bila prevelika, da se ponj ne bi podala čez mejo. Predvsem, ker je morala plačati iz lastnega žepa.
/Odlomek iz kratke zgodbe Mejniki
2.
Nejevoljno se zopet zazrem v izložbo. Danes res nimam časa za kreganje. Vendar ne smem samo zato hčerki kupiti neumne igrače – Dean bi me ob prihodu domov ubil. Zato globoko zajamem sapo in prijazno, toda odločno, rečem: »Danes ne moreva, Mija. Kupiti morava še veliko stvari, če nočeš v vrtec bosa in razcapana. Če boš pridna, te bom mogoče kdaj drugič pripeljala v trgovino z igračami.«
Ne zmenim se več za moledovanje svoje razvajene hčerke, ki ji solze že tečejo po licih – res je dobra igralka. Potihem pa preklinjam svojo odločitev, da sem se po nakupih odpravila v mestno središče: v Trstu Mija čisto vsakič najde nekaj, kar jo premami. A kaj, ko se v naših vaških trgovinicah ne da dobiti nič pametnega. Prav zaradi prepogostega zahajanja v tržaške veleblagovnice smo doma že skoraj zasuti z igračami: Miji zelo težko rečem ne, ko me za kaj prosi. Na srečo je Dean bolj strog, vsaj glede denarja.
/odlomek iz kratke zgodbe Zbirka punčk
*(Naslovna fotografija prispevka: Mojca na najlepšem mostu v Sevilji. (Foto: osebni arhiv)