Zarja se že skoraj leto dni ni udeležila nobenega natečaja, ker je vso pozornost posvetila študiju, v srednji šoli pa je vsako leto sodelovala na Pesniški olimpijadi, Urški, Župančičevi frulici, PEN-u in drugih projektih, ki so se sproti ponudili oziroma ji je zanje povedala njena mentorica. Si pa zagotovo želi pasti nazaj v ta ritem pisanja … Trenutno je študentka (brucka) na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer študira germanistiko in rusistiko. Dolgo je potrebovala, da se je asimilirala v okolje naše prestolnice, a zdaj misli, da je, po prvem semestru in izpitnem obdobju, končno občutila določeno raven domačnosti.
Trenutek, ko se je Zarja spremenila nazaj v otroka in bila čisto preveč navdušena nad regratovimi lučkami. (Foto: osebni arhiv)
Kdo je Zarja – v desetih besedah:
Zakompleksana študentka s preveč ljubezni do svojega nehvaležnega belega mačka.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Zagotovo si grejem svoje vedno hladne dlani na veliki skodelici kave z riževim mlekom in strmim v steno, medtem ko se mi koža ježi od svežega jutranjega zraka, ki prihaja skozi moje na pol odprto okno. Najbrž se sliši še kakšna blues ali pa folk-country glasba, ki me včasih celo pripelje do počasnega poplesavanja po sobi.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Moram priznati, da si že dolgo nisem vzela dneva samo za pisanje, pišem po navdihu, ki pa večinoma pride ravno v trenutkih, ko mu nimam časa posvetiti dovolj pozornosti, zato je moja beležka polna nesmislov, ki jih pozneje poskušam spraviti v nekakšno celoto.
Če bi lahko bila kdorkoli, bila še zmeraj (tudi) pesnica/pisateljica?
Absolutno. Ne vem, kako bi drugače vedela, kaj za vraga se dogaja v moji glavi. 🙂
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Težko rečem, ker že res (pre)dolgo nisem vzela v roke knjige za dušo, zadnje čase berem le učbenike in ostalo obvezno študijsko literaturo … Tako da so zame trenutno navdih moji profesorji, ki mi odpirajo nove poglede v svet jezikoslovja.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Že nekaj let sem popolnoma prevzeta z glasbo Foyja Vanca in njegovim svojevrstnim glasom. V sredo zjutraj ob pol osmih bi ga zagotovo slišali pri meni doma.
Sem pa bila septembra nekaj tednov na Dunaju, kjer me je navdušila razstava slik Gustava Klimta v dvorcu Belvedere …
Najdražja kava, ki jo je kadarkoli pila (ko greš na Dunaj, pusti svoj trebuh zunaj …). (Foto: osebni arhiv)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Najraje v gozd, kjer se posedem ob drevo in skupaj z njim izvajam neke vrste fotosintezo.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Že od malega grizenje nohtov. Nobena krema ali lak ne ustavita mojega živčnega grizljanja, sploh ko sem izpostavljena stresu.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Mi, otroci s postaje ZOO od Christiane Felscherinow. Ne morem reči, da se fizično vračam k njej, se pa nanjo velikokrat spomnim, saj me je močno zaznamovala.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Katero sposobnost svoje babice si želiš obvladati?
Vlaganje kislih kumaric.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Tjaža Miheliča, ker na videz tradicionalnim sonetom daje svež pridih.
Tisti nehvaležen, a čisto preveč luštkan bel maček, medtem ko uživa svoje življenje na sončku. (Foto: osebni arhiv)
—
ZARJA PIŠE
—
Izpulila si bom las
po las
po las
da bo lobanja razgaljena
da bo koža izmučeno pordela
zadržala bom cunami v očeh
in vrtela se bom v krogu
in se drla klinc gleda
in umrla bom šele
ko bo pljuča zalila
lastna gosta slina
in obležala bom na hladnih ploščicah
mačka mi bo pogrizla blazinice na prstih
in moj račun za tv bo ostal v zaprti kuverti …
—
včeraj sem sanjala bele morske pene
gola sem sedela na peščeni plaži
in si basala v usta ravno prav zrele fige
sladek sok mi je kapljal po prsih
in drsel do popka, kjer se je ujel
potem pa posušil zaradi štiridesetih stopinj
ki so pripekale na mojo bledo kožo
in po štiriinpetdesetih minutah
sem cela pordela
in vsaka pora me je pekla
razen tistih, čez katere je stekel
slinasti sok fig
—
Moje okno molči. Visoko je 2, 1 metra in široko 1 meter. Z lesenimi okvirji nežno rjave barve in železno kljuko, ki je pri vsaki temperaturi hladna na otip. Po vsej njegovi površini so posušene dežne kaplje in na sredini stekla moji razmazani prstni odtisi, po katerih se jasno vidi, da se črte na mojih blazinicah stekajo v polžje zavoje.
Njegovi koti so zapackani, že predolgo jih nisem očistila, ker se mi nikoli ni ljubilo iti po čistilne robčke. Med okvirjem in belo steno se lepijo drobne pajčevine, a brez pajkov, saj sem te zaradi svoje paranoje pred tem, da mi bodo zlezli v ušesa, zmečkala v toaletni papir. Večkrat se zastrmim skozenj, daleč v gozd na drugem bregu reke. Strmim in navzven izgledam kot okamnela nora ženska. A moje okno še vedno molči.
*(Naslovna fotografija prispevka: Zadovoljna Zarja, ker se je končno naučila brati cirilico. Foto: osebni arhiv)