Lara Gobec je pričela prozo pisati že v osnovni šoli. V prvem letniku gimnazije je sodelovala pri ustvarjanju predstave Sanjati? v SNG Drama, ki jo je režiral Žiga Divjak. V drugem letniku je s svojo pesmijo Johan zmagala na natečaju Začasna sreča: omame svet. 2018 je bila finalistka natečaja Župančičeva frulica, leta 2019 je bilo njeno dramsko besedilo Na koncu uprizorjeno v bralni uprizoritvi Intima SNG Drame, ki jo je režiral Luka Marcen, leta 2020 pa so bile njene pesmi objavljene v antologiji mlade celjske antologije: In zemlja je vibrirala kot živo telo pod mentorstvom Kristiana Koželja. Sledile so objave v Novem zvonu, Spirali in na spletnem portalu LUD Literatura. Trenutno študira pravo in še vedno pesni.
Praga, september 2020.
(foto: osebni arhiv)
Kdo je Lara – v desetih besedah:
Njene roke so vsak dan bolj kosmate od pisanja.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Kuham si zajtrk in kavo. Močno uživam v samotnih jutranjih trenutkih, ko sem navadno edina budna in imam čudovit razgled na okoliške hribe. Seveda je moja sopotnica knjiga, ki jo takrat berem.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Moje pisanje ni nekaj, kar bi ravno načrtovala. Enostavno zgodi se. Potem odprem beležko na telefonu in verz za verzom steče. Zdi se mi precej enostavno, brez nekega glamurja, ampak nič manj pristno. Sem kar malo razočarana nad sabo, da sem podlegla moderni tehnologiji in zdaj večino svojih zapisov ustvarim ravno na telefonu. 😉
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica?
Brez dvoma.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Janez Ramoveš, saj njegove pesmi zrcalijo pristnost majhnega in preprostega človeka ter posebno melodiko dialekta, v katerem piše.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Romunski film 4 mesece 3 tedni in dva dneva, Stromaejev komad Formidable, znova me je prevzela pesniška zbirka Petra Semoliča Druga obala.
Naša pesniška družina na celjskem pesniškem festivalu Izrekanja, avgust 2020.
(foto: osebni arhiv)
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Najraje tečem do ribogojnice v predmestju, kjer sem doma. Takrat se mi zbistri glava in zdi se mi, kot da sem odspala debelih 8 ur.
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Grizem si nohte, čeprav bistveno manj kot včasih.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
K Bartolovem Alamutu.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Niko Gradišek, saj je njena poezija udarna, neskončno čudaška in premalo brana.
Pesniški večer v celjskem lokalu Špitalu, november 2019.
(foto: LR Photography)
—
LARINA POEZIJA
—
avtogram
klub bo
in tiste preklete
vijolične luči
ceca sem
ali seka aleksić
z visokimi štiklami
pokam kondome
in misli
in misli
se tresejo
kot ponorele so
slačijo svoje luske
modre
in mastne
polzim med njimi
kot skozi gost plankton
moje sestre so
isti oče nas je obral
z dreves
zrele hruške
zaobljene
je rekel
molite k meni
razsule smo se
iz košare
se razletele po mizi
pobiral nas je
s kosmatimi rokami
in si tiho mrmral
možeš da me nećeš
i da teraš me
in tiho zagrizel
v mlado meso
šklocnilo je
kot da bi se v nas
nekaj nekdo
prelomilo
si reklo
človek je kot krog
ki se manjša
dokler ne izgine
—
poljane
še pred jutrom
se v najlonkah
in tisti živo roza pižami
ki ti jo mama
vsako leto kupi za božič
skotališ iz hostla
na ulice
ki jih pokriva
nekakšen belkast film
najraje bi ga
pobrisala s prstom
kot umazan prah
in ne vem več
kaj sem poslušala
samo to
da sem šla v napačno smer
in potem spet v pravo
tržnica je prazna
slišiš zvon
sedem je
ne moreš vedeti
ali si pozna
ali ne
nek moški
te prosi za drobiž za parkiranje
izgleda umazan
in prepoten
seveda mu ga daš
zdi se ti
da te razume
potem garsonjera
ne spomnim se hišne številke
in nisem si mislil da boš prišla
—
dr bebe
psi jokajo
čisto po svoje
grčavi in plahi
skrivajo se
po romunskih
študentskih naseljih
po 6 študentk
študentov
v eni sami sobi
gabita si voska
noge in sredi februarja
nosi tri četrt hlače
in psi vse bolj
mokri
od zimskega dežja
in naftalina
ki pljuska vse
naokrog
kaplja
drobna in
izmuzljiva
vsak bi jo pogrešil
se prilepi na rob
tri četrt hlač
rjave barve
(Naslovna fotografija prispevka: Na snemanju v celjski umetniški četrti s Kristianom, maj 2020, osebni arhiv.)