Nela Poberžnik je diplomirana literarna komparativistka, ki študira na Akademiji za vizualne umetnosti (AVA) v Ljubljani, kjer trenutno tudi živi in ustvarja.
Njeno ustvarjanje zajema pisanje pesmi in spekter vizualnih praks s posebnim mestom za kolaž in avtoportret.
Sodeluje z umetniško skupino Ignor, ki je izdala skupno knjižico 3v1 tudi z njenimi pesmimi. Njena poezija je bila objavljena v Litru jezika, Novem zvonu (zdajšnji Nebulae), Literarni krpanki, Odsevanjih, zborniku festivala Ignor in festivala O’Brk. Letos se je uvrstila v polfinale Pesniškega turnirja in prispevala pesem za performativno tetoviranje Dejana Kobana (projekt Pre_več).
Lansko branje z Ignorom v Kranju, oktober 2020. (Foto: Asha Past)
Kdo je Nela – v desetih besedah:
Donkihotovsko tragikomičen prototip Nele v manj kot desetih besedah.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Brez vohunskih veščin bi vam tak podvig težko uspel, ker je to zame ura, ko še nisem v stiku s celotnim konceptom obstoja ljudi… Pravzaprav dvomim, da kdaj zares sem. Je pa povsem odvisno od mojega psihofizičnega stanja; včasih se (bolj ali manj uspešno) takrat enkrat odpravljam spat, drugič v sanjskem medmrežju lovim še zadnje asociacije, preden moram iz objema doma.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Ne določim si zares dneva za pisanje poezije, niti nimam posebnih priprav. Izključno temu kdaj spontano namenim šest ur, drugič besedilo izrazim bolj vizualno (na primer v kolažu, skupaj s fotko ali risbo / sliko), velikokrat pa zabeležim le nekaj besed in se vrnem k ostalim bolj ali manj absurdnim opravilom.
Če bi lahko bila kdorkoli, bi bila še zmeraj (tudi) pesnica?
Nedvomno.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Največ ljudje, ki me obkrožajo in tudi sami pišejo, sicer pa me bolj kot literarni svet navdihuje svet sam po sebi, še posebej njegove anomalije.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Glasbeno so me navdušili Tygroo na letošnjem festivalu Plavajoči grad, sanjava japonska psihedelična čarovnija Kikagaku Moyo in Marina z novimi komadi.
Ponovno sem pogledala japonski risani film studia Ghibli, Nausicaä iz Doline vetra, ki me je mogoče še bolj čustveno pretresel kot prejšnjič. Dosti nenavadna in zato zapomnljiva izkušnja mi je bil tudi film I’m Thinking of Ending Things.
Knjiga, ki mi je ni bilo težko prebrati ter je hkrati bizarno smešna in globoka, pa je Dojka Philipa Rotha.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Največkrat v samoto, naravo in svet ustvarjanja, kjer lahko izrazim frustracije na sorazmerno neškodljiv način. Kadar sem zelo jezna, načečkam kako voščenkasto abstrakcijo.
Voščenkasta abstrakcija. (Foto: osebni arhiv)
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Uf, pa ne samo ene. Prokrastinacija in kronično zamujanje, vzajemno soodvisni manifestaciji odpora proti kapitalizmu, sta dve izmed njih.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
V mislih k vsaki prebrani, le da v različnih intenzitetah, praktično pa k skoraj nobeni zares, ker imam zadnje čase težave knjigo prebrati že samo enkrat.
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Po dvournem premišljevanju se ne spomnim ničesar manj bedastega, kakor:
»Koliko želodcev ima krava?«
»Štiri,« valda.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Hana Meško, Hannah Koselj Marušič, Aljaž Rolih, Martin Mikolič. Ker so mladi in pišejo in sanjajo. Predvsem kombinacija zadnjih dveh je ključna.
Fotografija iz inštalacije Iso, v obliki videa si jo lahko pogledate TUKAJ. (Foto: osebni arhiv)
—
NELA PIŠE
—
–
projekcija iz zaslonov
v tvoje žleze
svet ikon
ruleta spolnih teles
vse se mi je zamerilo
s tabo na in v čelu
ne družite se z mano
pojedla bom aperitiv imperativ
spimpala prebivališče v tempelj brez manire
končno mi uspeva mango
pa me skoraj ni doma
konzervirana vranja lobanja
in sto drugih projektov na čakanju
postala bom nedotakljivo umazana
nekoč me ne bo sram
da me je sram
brez sramu
so razuzdanci
čustveno nedostopna mati
nekdo je vrgel bedro v školjko
v sanjah eksam mleko
rob okna se zarije pod lopatico
porini prste v rano
razmesari svežo utrdbo
ni še konec
če preživimo zimo
RAZ KUŽEK
Tlačim pretlačen krompir
častim pobrane smeti
vsaj šipe bodo ostale
nedotaknjene
okna ti ne koristijo
ko pozabiš na zunanjost
projekcije in virtualnost
učiš me ozavestiti
nočem večnosti
samo potrdilo o njeni možnosti
kupon za žreb
ticket to ride
napenjaš žile
čaki stoj sleci se
preden vstopiš
fermentirani spomini
zastonj poleti
fuk na fuzbal mizi
z glavami figuric
med ritnicami rebri
dve jabolki
za ziher
več mesa več pečk
več cianida
z domačim okusom
aerosoli prepojeni
s čistilom za steklo
čistka bakterij
prohibicija jogurta
antibiotiki sistema
kaj drugega smo
kot luleki falusi
s pogonom na eksistencialno krizo
policijska ura ti odbije
samo nekaj zlatih rezin obstoja
saj jih nisi vreden ti proleter
ti pankrt ti zafuran pamž
brez prihodnosti
pa kdo si da mi poveljuješ diktiraš
krčiš moj potencial
se mastiš na drobtinah
izločkih praznih
pičla si pička
in sem vsa mehurčkasta
ko izvem
mislijo kamne
name
čudno
želijo se družiti
čutni užitki
egotrip
za iluzijo živosti
za zaciklanost
razvedrilo
ko si majhen in nemočen
in te posilijo v usta
z vseh strani
kopičenje katrana
simulacija krize
za katalizo brstenja
ali za bondage kinkplay
lahko sem tvoje krzno
če boš moja gola luna
slep pastir
menjam sol izcedkov
za morebitnost razumevanja
verjetnost
je verjetno mit
*(Naslovna fotografija prispevka: Prismuknjenka kdo. Foto: osebni arhiv)