Danes se v Knjižnici literatov predstavlja Dominik Lenarčič, mogoče ste že slišali zanj, mogoče pa še ne. Je mlad literat iz okolice Kranja in tipičen predstavnik generacije Z – v rokah ima telefon, v glavi pa avtizem. Pri svojem pisanju poezije in proze stremi h konciznosti na ravni besedila in udarni sporočilnosti ter aktualnosti na ravni vsebine. Včasih ga mika lovecrafotvski nadnaravni horor, včasih pa bolj satira preko pretiravanja in absurda. Spogleduje se z žanrom znanstvene fantastike. Ne more se upreti kakršnikoli družbeni kritiki. Redno objavlja v revijah Nebulae in Supernova, najdete pa ga tudi v Mentorju in v kakšnem literarnem zborniku. Enkrat je bil finalist natečaja prevajanja pesmi iz emojščine, dvakrat pa je bil v ožjem izboru Mentorjevega Feferona za najboljšo protestno pesem. Aktiven je tudi na portalu Pesem.si, tam ima že lepo število podčrtanih pesmi. Je pa še vzdrževalec trapastega (njegove besede!) bralnega bloga in vnašalec v portal Dobreknjige. Trenutno študira bibliotekarstvo v Ljubljani na drugi stopnji in urednikuje pri anglističnem časopisu EngLIST.
Knjige na policah in knjige na štumfih.
Če koga zanima, jih je Dominik dobil pri Dedolesu. (Foto: osebni arhiv)
Kdo je Dominik – v desetih besedah:
Raztresen knjižni molj in piflar, ki včasih še kaj napiše.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Verjetno bi vas malo grdo pogledal, pa saj sem komaj zlezel iz postelje! Sicer pa se pri meni zjutraj ne dogaja dosti, če ne ležim v postelji, sedim za računalnikom in skušam kaj narediti za faks. Okoli nog se mi smuka Naro in moleduje, da ga spustim ven na jutranjo malo potrebo. Namizna svetilka mi sije na tipkovnico in osvetljuje prašne zmazke na tipkah, ki jih zaman skušam odstraniti. Med prsti se mi zatikajo razni listki. Delam zlo počas, bolj kot operacijski sistem na računalniku preklinjam operacijski sistem v moji glavi, ki se še ni dodobra vzpostavil.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Včasih traja par dni (ali tednov ali mesecev), da se spravim pisati. Ko pa se poravnajo planeti in ravno v tistem trenutku sedim za tipkovnico in imam odprt word, se lahko zgodi, da kaj napišem. Običajno imam na nekem listku blizu napisan verz ali niz dogodkov, iz katerih potem sproti nastaja pesem ali kratka zgodba. Poskusil sem tako načrtovati pisanje kot pisati popolnoma spontano – ugotovil sem, da mi najbolj paše kombinacija obeh metod.
Če bi lahko bil kdorkoli, bi bil še zmeraj (tudi) pesnik/pisatelj?
Še vedno pesnik in pisatelj, a bolj ekstrovertiran in samozavesten kot sicer.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Častitljivi Stephen King. Iz njegovega pisanja vedno izžareva (hehe) neka človeškost, tudi takrat, ko piše o najbolj čudaških pojavih iz najstrašnejših nočnih mor. Potem je tu še pokojni Leonard Cohen – ko ni pisal sekularnih himn se je izkazoval kot zabaven družbeni kritik, bolj jedek kot superkislina. Od Slovencev pa bom omenil Vladimirja Bartola in Cirila Kosmača, ker sta mi pač všeč.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Od glasbe sta me najbolj prevzela zadnja dva Cohenova albuma, You Want It Darker in Thanks For The Dance. Umirajoči pesniki imajo takšno moč … Od drugih umetniških oblik pa sem užival v Belih nočeh Dostojevkega (idealen uvod v njegov opus), filmih Christopherja Nolana (znajo biti tako poglobljeni, a hkrati očarljivo trapasti) in tisti jubilejni razstavi založbe Beletrina (res, da je bila ta bolj promocijske narave).
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Minuto stran od doma imam gmajno. Da bi brzdal svojo anksioznost in da bi se zraven še kaj razmigal, se včasih odpravim na kratek sprehod, s psom ali brez njega.
Naro, ljubek in siten. (Foto: osebni arhiv)
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Prekomerno razmišljanje oz. karkoli je že slovenski prevod termina “overthinking”.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
Vsake toliko časa se moram spraviti s svetom, takrat v roke vzamem Camusev Mit o Sizifu. Vračam pa se tudi k raznim antologijam, ki jih imam na polici, berem jih namreč po malem.
Na katero vprašanje si si zmeraj želel odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Kateri je boljši: Watchmen kot strip ali Watchmen kot film? Moj odgovor bi bil: strip, seveda. V prehodu v nov medij tekst izgubi nekatere metafiktivne elemente, nasploh pa režiser Snyder ni dojel njegovega smisla – poveličuje namreč tiste like, ki si tega ne zaslužijo, ostale pa spremeni v enodimenzionalne karikature.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Mislim, da si Matic Ačko zasluži nekaj pozornosti. Odkar sem ga v živo poslušal recitirati pesem Zarota je eden mojih najljubših aktualnih pesnikov.
Sizif v gozdu. (Foto: osebni arhiv)
—
DOMINIK PIŠE
—
PRVORAZREDNA DRŽAVA
Podrli smo še en most.
izolirali smo se od sveta.
Okrog in okrog nas je ograja,
zdaj gradimo še zidove.
Gradimo,
gradimo,
pajčevinam postavljamo spomenike.
Z njimi zastiramo pogled na širna obzorja.
Sosedje nam čez zid kažejo osle.
Mi pa njim.
NOVODOBNI PRIDIGARJI
Možgane smo obrali do kosti.
Iz dvoma smo naredili vrlino.
Prevzeli smo vas s hudičevimi molitvami
za nevednost ljudi.
Zdaj svetu oznanjamo prevlado vsakdanjega Janeza
nad razumom in znanostjo.
Pozor,
kajti mi smo novodobni pridigarji!
Verjamemo v kemične sledi,
obiske vesoljcev,
mikročipe v možganih
in v bigfoota.
Prihajamo v miru.
NA TLEH JE NAJLEPŠE
Sanjaču so dali strgalo.
Poslali so ga praskat
sveže zvezde
z neba
še preden bi lahko te postale
supernove.
Ko je odsanjal,
so ga potegnili nazaj dol,
da je pobral
in pogoltnil
vse zvezdne okruške.
*(Naslovna fotografija prispevka: Povprečni Orwellov bralec. Foto: osebni arhiv)
