Matija Sirk je ustanovni član Psevdopoetov, s katerimi čaka na skorajšnji izid antologije Milimeter in pol. Ima preveč revijalnih objav, a premalo pesmi za zbirko. Njegova poezija je bila slišana v +Kantini MSUM, na Manifestu brez rim, v Rogu ter pod tušem.
Na lagerju ima idejo za otroški roman in epsko pesnitev. Drugače pa je ujet v aktivizem z Ambasado Rog, poluspešne poskuse »zaštartati« s. p. in začasno urednikovanje psevdo.si.
Foto: Andrej Pezdir, protest proti nehumanim razmeram v Centru za tujce Postojna
Kdo je Matija – v desetih besedah?
Nekdo, ki mora dvakrat poskusiti, če gre glava skozi zid.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Žal moram priznati: ali spim ali pa si želim še spati. Sem bolj nočna ptica, največ naredim kasneje v dnevu. Družbo mi delajo bonsaj, lončnica in ljubezen mojega življenja.
Kako se odvija tvoj dan, ko je na vrsti pisanje?
Žal še nisem imel takšnega dneva, v katerem bi prišlo na vrsto samo pisanje. Ideje se mi utrnejo v najbolj neprimernih trenutkih. Dostikrat komaj čakam prvi prostor ob cesti, kjer lahko ustavim in zapišem verz.
Ko si končno najdem čas, verz mučim, se igram z njim in potem včasih nastane pesem. Tu se držim nasveta Toma Waitsa: »Nekaj vedno dokončaš. Včasih dokončaš pesem, včasih pa flašo«.
Če bi lahko bil kdorkoli, bi bil še zmeraj (tudi) pesnik?
Če bi lahko bil kdorkoli, bi poslal vse pesnike v gulag, ker na lastni koži vem, da smo premehki. Ampak smo, žal, tako kot disidenti, zaenkrat še nujno potrebni.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Iz tujih logov Papasquiaro (meni najljubši mehiški avantgardist), iz domačih pa Cankar, Kajuh, Seliškar, Kosovel in podobni. Skratka literati, ki so poskusili z glavo iti dvakrat skozi zid in so ugotovili, da nekako gre.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Glasba – preposlušam Dicka Gaughana Stand up for Judas (priredba, izvirnik je napisal Leon Rosselson), od domačih pa Zlatkovi Delavske pravice in Princu z gore (prolog). Čeprav pripadajo različnim žanrom, so vse uporniške pesmi trdno umeščene v tradicijo delavskih pevcev. Nekako ujamejo duh tudi tega časa.
V zadnjem letu sem ujel le fotografsko razstavo Ãnoirja Bouakkaža Brez dokumentov v najlepšem mestu na svetu. Čeprav se ji nisem uspel povsem posvetiti, saj sem bil preveč vpleten v njeno pripravo. Gre za razstavo izredno pronicljivega fotografa alžirskega rodu, ki slika Slovenijo skozi zorni kot, ki smo ga mi nenavajeni.
Knjiga? Par dni nazaj me je navdušil Raúl Zurita in njegova izbrana dela Daleč stran. Upam, da ga bom na neki točki lahko dohitel.
Foto: Ãnoir Bouakkaž, grafit Partizanke v Rogu.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Pred podeželjem bežim v mesto, pred mestom na podeželje. Upam, da ne bom imel naenkrat dovolj obojega. Kaj mi bo potem preostalo?
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Opuščam skorajda končane projekte. Zadnjih 10 % dela mi je skorajda nemogočih.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
K Leninovi Državi in revoluciji. Vsebuje točno to, kar človek rabi: teorijo in prakso (če prakso zagotoviš sam).
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Saro Čano, ker ji uspeva udejanjanje tako v poeziji kot v glasbi.
Foto: Matija Sirk, pesniška razstava Psevdodidaskalije.
—
MATIJEVA POEZIJA:
—
Kdo si, mož iz slame?
Stari kralj sem izza skale, izza jame.
Kje so simboli tvoje službe?
To je moja krona, to moj meč,
tu je moje vladarsko jabolko.
To ni krona, to je stara cunja,
to ni meč, to je beraška palica,
in to ni jabolko, je zgolj kamen iz potoka.
Ne, to je moja krona,
le ujeli so se vanjo žarki sonca.
In ne, to ni palica, to je meč
– varen še v svojem toku.
In ne, to ni kamen,
to je svet v božji ljubezni.
Saj sem stari kralj,
izza skale, izza jame.
Glej mojo brado, simbol moje straže.
Glej moje oči, iztrgane iz stare bajke.
To ni brada, to so le oblaki,
ki v kotanji love meglo.
In to nista očesi,
to sta le luknji v rdeči buči.
Ne, to je moja brada,
le lovi se v grmiče in kotanje.
In ne, to so moje oči,
udrte od starosti.
Saj sem stari kralj na starem konju,
obkrožen s starimi tovariši,
častnimi vitezi izza skale, izza jame.
Ne, to ni konj, to je le lesena prekla
in to niso vitezi,
to so vrane, ki ti cufajo rokav.
Ne, to ni prekla, le privezal
sem ga k njej, to je moj junaški konj.
In to niso vrane,
to so vitezi v žlahtni črnini.
Saj sem stari kralj izza skale, izza jame …
—
Ljubljanska (Chant Royal)
Hodim po praznih ulicah Ljubljane.
Spomnim se dni, ko je še bila moja,
preden je zame usahnila Ljubljanica
in z njo pretok mojih srečnih dni.
V daljavi laja pes.
Vedno lajajo v daljavi, predenj zacvilijo,
kot smo mi vedno gradili barikade,
predenj so pozidali naše temelje
in z betonom zalili naše korenine v sen.
Zdaj tešem svojo posteljo,
saj v noči sanjam rdečo zarjo.
Vsak dan grem pozdravit Prešerna,
prej nisem vedel, da joče reki
in ne oknu hiše na drugi strani trga.
Moje bivše misli me odplaknejo,
zato tulim, nasajen na jez.
V daljavi slišim volčji tulež
in se spomnim, zakaj so zgradili luno,
in se spomnim, zakaj gradimo proti luni.
Morda se za njo skriva sonce.
Upam, da je le zastor iz ometa,
saj v noči sanjam rdečo zarjo.
Hodim po praznih ulicah Ljubljane.
Ne diši več enako,
ni več stare pekarne pred staro tovarno,
ne diha več enako,
njeno srce zdaj laja brez krvi
in tuli v luno le še iz navade.
Gradil sem gradove iz oblakov,
zdaj bi le rad nazaj bloke iz betona,
varna zavetje in celo noč spanca.
Na stene rišem sence ljudi s svojo samoto,
saj v noči sanjam rdečo zarjo.
Pogrešam Trg revolucije,
čeprav ga nisem nikoli videl,
in kupe granitnih kock na Trubarjevi.
Eno po eno jih nabiram v svoji glavi,
za vsak slučaj, če spet zatulijo sirene
in mi nazaj nanje ko lovimo zalet,
da bi preskočili vse nezgrajene ograje
in zgradili nekaj na drugi strani.
Ampak to je bilo, predenj je padel mrak.
Ni ognja, ki bi ga odgnal, a ni važno,
saj v noči sanjam rdečo zarjo.
Družbo na nabrežju mi delajo le še nutrije,
njihove oči me spomnijo nate,
na tvoje šepajoče stopanje po Bavarcu,
na tvoje razpletanje mojih laži.
Čakam, da se bova spet drla skupaj
in tako podkrepila plesni korak.
Da bova skupaj zgradila mavzolej
za vse neizklesane spomenike.
Ne vem, zakaj me obiskuješ le ponoči
v praznih gradbenih jamah,
saj v noči sanjam rdečo zarjo.
Na mavzoleju bom postavil barikado
in z motornim oljem nanjo prilepil posteljo.
Tebe, Noč, bom privezal nanjo
in na tvoje teme prilepil baklo,
saj v noči sanjam rdečo zarjo.
—
Balkanski cikel VI
Nikoli ne umremo
smo le investicije v dolgo-ročni
obstoj kapitalizma
reproduktivni skret za keš
meči keš meči keš
vame in potem ne pozabi
potegni vodo
sem investicija daj keš
delal bom obljubim
kasneje delal bom
res delal bom
do smrti bom delal.
Lažem.
izdelki ne umremo
—
(Naslovna fotografija prispevka: Mik Kovačič, recital iz serije Psevdopoeti ++Kantina)