Kako brati tako knjigo?
Priznam, da berem (pre)malo neleposlovnih knjig. Sporočilo te pa je, še preden sem knjigo prijela v roke, do mene prišlo iz različnih medijev in iz pogovorov z osebami, katerih mnenje cenim (in večinoma zaupam tudi njihovim bralnim priporočilom). In sporočilo je (bilo): Ljudje smo dobri, ciniki se motijo. Ha, to moram nujno prebrati! Ker. Sama poskušam živeti predvsem po prepričanju, da so ljudje v osnovi dobri. Sem pa tudi velik cinik in dvomljivec pri določenih temah, sploh tistih, ki se tičejo (zgodovinskih) dogodkov in grozodejstev, ki so jih različni ljudje skozi zgodovino poskušali opravičiti na bolj ali manj (ne)uspešne načine. Kako torej brati knjigo, ki je še pred branjem v meni kot osebi, ne nujno kot bralki, sprožila tako močno reakcijo?
Tu in zdaj
Pa začnimo tu in zdaj. V točno tem trenutku, ko to berete. Nekje v ozadju imate prižgan radio. Morda televizijo. Ali pa odprto spletno stran z novicami. Vraga, tudi od sosedov, ki sta se srečala pod oknom bloka, prihaja enako. Na vsakem koraku, pri vsakem opravilu smo preplavljeni z negativnimi informacijami, novicami in napovedmi. Nesmiselne odločitve vladajoče elite, korupcija, takšne in drugačne vojne, nasilja, posledice globalnega segrevanja, rast cen in padanje kulture. In v času digitalne povezanosti se je ob vseh negativnih zbodljajih skorajda nemogoče (ali pač?) osredotočiti na optimizem.
Ker, saj veste, zavzeti stališče, ki je v svetu pesimistov, v katerega nas vzgajajo mediji, vlada, epidemija in še kaj, drugačno, sveže in, seveda, optimistično, zahteva trud. In pogum. Ki sta ob zadnje čase dobesedno vidni brezbrižnosti ljudi vseh starosti, zakopana nekam globoko pod plasti razočaranj vse vrst. Najbolj žalostno pa je, da nam vzorce pesimizma že v najobčutljivejših letih privzgajajo razne institucije, ki bi morale poskrbeti za to, da bi človek skozi njihova vrta izstopil z dvignjeno glavo, ponosno in pripravljen soočiti se s svetom z optimizmom, znanjem, voljo in prepričanjem, da smo ljudje dobri. Pa se namesto tega znajde v začaranem krogu, kjer z izstopom in izstopanjem tvega še to, da bo izrinjen nekam na rob. In takrat se res z(az)di, tudi meni, da je človeštvo osredotočeno predvsem nase, uničevalno in s skritimi nameni.
Kontra scenarij
Rutger Bregman v knjigi Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma ponuja kontra scenarij. Na kratko o njem samo tole, da vam ne pokvarim branja: Vsi ljudje nismo (tako) slabi. In človeštvo pravzaprav ni obsojeno na konec sveta. Za vsako grdo resnico iz preteklosti ponuja študijo, ki jo postavi na glavo. Prepričan je, da smo ljudje v osnovi prijazni, premišljeni, nenaklonjeni nasilju in da v devetih od desetih primerov iščemo skupno dobro in se ne osredotočamo sebično le nase.
Črno-belo
Do tu, kjer Bregman trdi, da smo vsi ljudje v osnovi dobri, se z njim strinjam. In da je dojemanje realnosti naše družbe napačno razloženo, saj že privzeto otroke vzgajamo, kot da s(m)o ljudje slabi. Podkrepljeno s primeri Bregman pove, da nismo in da je skrajni čas, da sprejmemo novo vedenje in pozdravimo bolj optimističen, enoten in upanja poln pogled na bližnjo prihodnost in na razvoj človeštva. Sama bi tu dodala še sočutje, večjo odprtost in sprejemanje.
Bregman v knjigi pod vprašaj postavlja tudi pomembne psihiatrične študije iz preteklosti, kot so Stanfordski zaporniški eksperiment, Milgramov eksperiment in Učinek opazovalca (Bystander effect), ki, pojasnjeno zelo grobo in enostavno, temeljijo na tem, da bo človek neko zahtevano dejanje izvedel/se mu podredil brez pomisleka o sami naravi dejanja ali očitkov vesti, dokler se mu zdi, da prihaja ukaz od legitimne avtoritete. Zame je to sivo območje, kateremu brez podrobnega raziskovanja teme ne upam pristaviti lončka, mi je pa po brskanju po spletu in ob raziskovanju vsega omenjenega jasno, da igra pri tem odločilno vlogo morala in vedenje, kdaj, kako in zakaj lahko upravičimo take eksperimente/reakcije.
Del, ob katerem imam pomisleke in se z njim ne morem strinjati pa je, da avtorjevo sporočilo (kot sem ga dojemala sama) temelji bolj na željah, projekcijah in povzetkih kot na raziskavah. In na nekaterih delih se njegovo pisanje bere tako, kot da avtor izravnava količino dobrega in slabega. Tudi med največjimi grozotami druge svetovne vojne je bila velika večina ljudi dobrih (so dobro ravnali, pomagali drug drugemu, skrbeli za uboge …), pa to še ne upraviči holokavsta in drugih nepredstavljivih dejanj in dogodkov.
Spodbuda? Definitivno! Resnica? Kakor za koga.
Človeštvo je meni sicer ponudilo več dokazov, da se ciniki motijo, a še zmeraj premalo tistih, da imajo optimisti prav. Zato predvidevam, da bralca-cinika vsebina najbrž ne bo (popolnoma) prepričala. Ker trditi, da smo vsi ljudje na splošno večino časa večinoma ok, zame ne (z)drži vode. Zame imata »na splošno« in »ok« najverjetneje drugačen pomen kot za koga drugega. Ker zame je to, da berem štiri ali več ur skupaj ok, za mojega dragega pa ne.
Knjigo Človeštvo: zgodovina skozi prizmo optimizma, ki je izšla letos pri Založbi Vida, sem dobila kot recenzijski izvod, za kar se najlepše zahvaljujem.
Na njihovi spletni strani lahko preberete tudi odlomek za pokušino.
Naslovna fotografija je last Založbe Vida.
