Iva Hancman je 18-letna Korošica, ki je v letu 2023 zmagala na svojem prvi literarnem natečaju s haikujem, naslednje leto se je udeležila literarnega natečaja Bodi pisatelj/pisateljica, kjer je s kratko zgodbo The Man On The Window Sill osvojila prvo mesto v svoji kategoriji, v 2024 pa je na natečaju Založbe 5KA prejela naziv Mlada pisateljica leta z romanom Mozaik, ki je letos februarja ugledal luč sveta.
Iva pravi, da trenutno močno čuti pritiske prihodnosti, ki je enako vznemirljiva, kot je grozeča. Še vedno se namerava ukvarjati s pisanjem in upa na čim več ponudb in priložnosti/možnosti v tej smeri.
Tokratna #knjižnicaliteratov je 3-delna. V prvem se predstavlja Iva, kot se je že 92 mladih pisateljev/pisateljic pred njo. V drugem delu sva se pogovarjali o natečaju Mladi pisatelj leta, o procesu pisanja knjige in o zmagi, v tretjem pa sem par vprašanj postavila še Petri Škarja, avtorici več knjižnih uspešnic in podjetnici, lastnici Založbe 5KA.
IVA HANCMAN
Iva na predstavitvi prvenca (foto: Nika Hölcl)
Kdo je Iva – v desetih besedah:
Iva je osemnajstletno dekle z res neverjetno srečo.
Če te nenapovedano obiščemo doma v sredo zjutraj ob pol osmih – kaj počneš, kje si in kdo ti dela družbo oz. kaj te obdaja?
Na navadno sredo bi bila ta ura ravno trenutek, ko se zavem, da se mi je odpeljal zadnji avtobus. Na žalost imam grozljivo slabo predstavo časa, kar, če verjamete, ni ravno idealno za dijakinjo (ali pisateljico). Če pa bi bila po srečnem naključju doma in budna, pa bi me verjetno našli v moji preljubi sobi, v mojem tuskulumu, s skodelico kave in knjigo ali zvezkom v roki. Nekje v bližini bi predla naša mačka, ki se vedno pogosteje nahaja v moji postelji, jaz pa vas verjetno ne bi slišala, nosila bi namreč slušalke.
Kako se (je) odvija(l) tvoj dan, ko je (bilo) na vrsti pisanje?
Kadar sem, še posebej v procesu pisanja Mozaika, imela cel dan prost, sem se tega veselila že teden prej. To mi je omogočilo pisanje brez premora, brez neke določene meje, do katere bi se čutila primorano iti. Ponavadi sem si naredila kavo z ledom, ker sem na tem romanu največ delala poleti, se usedla na teraso, si nadela slušalke in začela pisati. Kadar mi je steklo že v prvih petih minutah, sem vedela, da me čaka dober dan.
V naravnem okolju. (foto: Ivin osebni arhiv)
Če bi lahko bila kdorkoli, kdo bi bila?
Zaželela bi si biti naša mačka (ni ji treba delati nič, je najbolj brezskrbno bitje na planetu). Če pa bi bila omejitev naša vrsta, pa bi izbrala Margaret Atwood, Donno Tartt… katerokoli izjemno pisateljico, za katere miselni proces in zmožnost pisanja bi naredila karkoli.
Kdo iz pisateljskega sveta te navdihuje in zakaj?
Najbolj me navdihujejo ženske, še posebej takšne, ki so pisale, kadar jim je bilo to močno oteženo. Letos smo pri pouku obravnavali Zofko Kveder, ki se me je s svojimi krajšimi zgodbami res dotaknila in mi pomagala do zavedanja, da je moja situacija en sam ogromen privilegij.
Glasba, film, predstava/razstava in knjiga, ki te je prevzela v zadnjega pol leta?
Filmska glasba italijanskih filmov šestdesetih let prejšnjega stoletja, še posebej glasba Piera Piccionija, mi je res prirasla k srcu, še posebej dobro dene ob pisanju. Drugače pa na veliko poslušam rock prejšnjega stoletja – skupino The Doors ali Davida Bowieja.
Film mi je skorajda enako ljub kot literatura, in je kar nekaj takšnih, ki so mi v zadnjega pol leta ostali v spominu. Res mi je bil všeč The Grand Budapest Hotel režiserja Wesa Andersona, ki je eden mojih ljubših.
Zelo všeč mi je bila predstava Radost, ki sem si jo ogledala na odru MGL-ja.
Nazadnje sem prebrala Bele noči Dostojevskega, ki je res kratko in srce parajoče branje. Srčno predlagam.
Ko imaš dovolj vsega, kam pobegneš?
Meni ni težko pobegniti, imam zelo koristno domišljijo. V takšnih momentih rada poslušam glasbo ali pa pišem kaj, česar namen ni, da bi bilo brano.
V naravnem okolju #2. (foto: Ivin osebni arhiv)
Imaš kakšno grdo razvado? Katero?
Na žalost imam preveč rada kavo. To sicer ni bilo v presenečenje za nikogar, kot majhna sem namreč bico vsak dan prosila če lahko kafetkama, in ona je temu ugodila s skodelico mleka, v katerega je zmešala kapljico kave.
H kateri knjigi se vedno znova vračaš?
K Steklenemu zvonu Sylvie Plath. Je knjiga, ki mi je že od nekdaj blizu in jo večkrat vzamem s police samo zato, da preletim kakšno stran.
Tvoja najljubša knjiga iz otroštva in zakaj prav ta?
Bila sem največja oboževalka zbirke knjig Baletni copatki Lorne Hill, ki me je navdušila tudi za baletno umetnost in me lažno prepričala, da imam zanjo talent. Prebrala sem jo tolikokrat, da še zdaj poznam zgodbe vseh likov, nekatere scene in dialoge pa znam celo citirati.
Kaj bi si kot pisateljica izbrala za svojo maskoto/avatar/duhovno žival (spirit animal)?
Verjetno mačko. Stvari delam počasi in natančno, to je, kadar se mi zljubi, in bog ne daj, da bi mi kdo povedal, kako to stvar narediti.
Najboljša podpornica (foto: Ivin osebni arhiv)
Na katero vprašanje si si zmeraj želela odgovoriti, pa ti ga še nihče ni postavil? In kakšen bi bil odgovor na to vprašanje?
Rada imam vprašanja, ki jih ne bi nikoli pričakovala.
Tvoj predlog, koga moram nujno predstaviti v rubriki #knjižnicaliteratov in zakaj.
Nimam nekih specifičnih predlogov, mi pa zelo veliko pomeni to, da se na resen način obravnava tudi mlajše pisatelje in ne dvomim, da marsikateri še išče priložnost biti slišan.
–
IVA PIŠE
–
Thalie je bila vse, kar je kadarkoli bilo, in vse, kar prihaja. Bila je vsi, ki jih je kadarkoli poznal. Bila je mozaik poznanega, narejen v nadčloveški preciznosti, in to za njegove oči in za njegove oči same. Njegove oči so bile Stvarnik muze, njegovi možgani krojač njenih oblačil in njegove dlani lončar njene podobe.
Za pisalni stroj se je usedel takoj po sestanku z Visagem, na topel torek, in obsedel. Skodelica grenke kave, ki mu jo je ob naznanitvi novice o delu nalila Joseline, se je ob pričakujočem stroju izpraznila v iskanju navdiha na njenem z usedlino zamazanim dnom. Z nemirnimi prsti je segel po čipkastih zavesah in jih počasi, preudarno, prikupno božal v iskanju navdiha med bledikavimi meglicami klekljanega vzorca. Nagnil se je tako, da je držal ravnotežje zgolj z zadnjima nogama stola, in se zazrl v strop in njegove mrežaste razpoke. Čakal je na navdih, kot obsojenec giljotino, na njegovo mezenje iz plitvih ran v barvi. Čakal je dolgo in tiho, dovolj dolgo in dovolj tiho, da mu za nepremično in diagonalno pozicijo ni bilo več mar. Iskal ga je v perlastih štrenah sončnih žarkov, ki so plesali po vstavljenemu listu papirja, v rogajočem smehu Parižanov pod njegovim oknom in v nestrpnih tipkah pisalnega stroja. Kasneje v bledih dlaneh Joseline, ko mu je ta prinesla še eno kavo, v njenih razpuščenih laseh in črtasti obleki. O tem bi se bralo, je pomislil. Sedenje mu je omrtvičilo telo in duha, zato je čakal in čakal in čakal, da bi vsaj slednji oživel. Ni.
MLADA PISATELJICA LETA 2024
Iva, zakaj si se odločila za prijavo na natečaj Mladi pisatelj leta? Te je kdo spodbudil?
Natečaj mi je predstavil oče, ki mi je tudi v procesu marsikdaj pomagal z luknjami v zgodbi in nujno potrebno lekturo.
Kako je potekal proces od prijave na natečaj do razglasitve zmagovalca?
Roman sem zaključila dan pred rokom in ga oddala dan zatem. Vsak dan kakšen mesec sem preverjala mejl, frantično preverjala če sem sploh oddala pravilno delo pravilni osebi, razmišljala o spremembah, ki bi razvile zgodbo drugače … Ko sem izvedela, da sem se uvrstila med prve tri, sem si kar oddahnila. Lepo je bilo vedeti, da delo nekaj mesecev ni šlo v nič.
Koliko se zgodba, objavljena v knjigi, razlikuje od poslanega »rokopisa«?
Odkrito, se zgodba ne razlikuje preveč. Imela sem srečo, da je bila Petra Škarja, ki mi je omogočila to priložnost, zelo razumljiva in odprta do mojih idej. Bila je tudi zelo odkrita s popravki, še posebej pri nejasnih stavkih, ki so bili pri meni zaradi količine informacij v eni povedi kar pogosti.
Kaj vse si morala v času od zmage do izdaje knjige še urediti?
Treba je bilo podpisati pogodbo, ob kateri sem se počutila kar se da svečano, morali smo določiti čas, kraj in datum predstavitve knjige, tudi kar nekajkrat sem tudi prebrala celotno delo, da sem se prepričala, da je to res tisto, kar si želim predstaviti javnosti. Odgovarjati sem morala tudi na intervjuje, ki so mi sprva zaradi neprepričanosti v odgovore predstavljali skorajda večji izziv kot karkoli drugega, seveda pa sem za vse omembe iskreno hvaležna.
Prva predstavitev knjige je za tabo. Je bilo tako, kot si pričakovala, da bo?
Teden pred predstavitvijo sem začela poslušati samo živahno in glasno glasbo, ki mi je pomagala pregnati živčni vozel, ki se mi je v želodcu iz dneva v dan bolj zategoval. Večkrat sem se zalotila, da premišljujem o tem, kako bi se lahko celotni stvari izognila, bila sem namreč grozljivo živčna, javno nastopanje ni moja močna točka. Zdaj gledam nazaj na te trenutke s humorjem, ker tisti večer ostaja eden lepših v mojem življenju in dvomim, da se bo to spremenilo. Bilo je res izjemno čutiti takšno podporo in slišati besede, ki jih nedvomno želi slišati vsak nadobudni pisatelj. Domov sem šla s pogretim srcem in občutkom olajšanja.
Kateri je bil najbolj nepričakovan izziv, s katerim si se srečala med pisanjem knjige?
Vztrajanje. Motivacija. Na žalost so dnevi, ko pisanje pač ne gre. Besede ne zvenijo dobro druga z drugo, stavki delujejo skregano in ena primerjava se zdi slabša od druge. Po takih dnevih je težko odpreti zvezek in poskusiti še enkrat.
Kateri korak je bil v procesu pisanja Mozaika zate najtežji? Ideja, zasnova, liki, pogovori, konec, kaj drugega?
Zame je bilo od nekdaj težko pisati dobre dialoge, ki bi zveneli naravno in tekli gladko, dialoge, ki bi se obnašali likom primerno. Zdi se mi, da mi je šlo z vsakim napisanim dialogom boljše, a še vedno me čaka veliko dela na tem področju.
Če bi tvojo knjigo priredili v film, koga bi izbrala, da bi igral like iz knjige?
Geraud mi je bil kristalno jasen že od samega začetka. Vranji kodrasti lasje, ukrivljen nos, močne obrvi, Francoz. Zanj se ne bi spodobilo, da bi ga igral kdorkoli drug kot Louis Garrel, če bi bilo možno pomladiti človeka. Thalie bi morala igrati Emily Rossum s svojo nečloveško lepoto in temnimi očmi, Mia Wasikowska pa bi bila izjemno dobra kot Joseline. Za pisatelja Theodorja sem imela veliko kandidatov. Bila bi težka odločitev med Paulom Mescalom in Jamesom McAvoyem.
Kako si izbrala naslov svoje knjige in kak pomen ima zate?
Ta del je bil eden težjih in mi je ostajal neznan do samega konca. Besedi mozaik sem zadnje dneve dodajala pridevnike, glagole, vse možno, ampak sem na koncu čutila, da vse ostalo zveni narobe. Zdi se mi, da tudi bralcu naslov ni jasen dokler se ne prebije do zadnjih strani.
Kako si se lotila »gradnje« zgodbe – si imela najprej izbrano temo, like, mogoče kak specifičen prizor ali celo konec zgodbe?
Še preden sem sploh izvedela za natečaj, se mi je v glavi vrtel nekakšen izmišljen filmski prizor, kjer po od dežja spolzki ulici stopa pisatelj, kovček s pisalnim strojem v roki in korak uperjen najbližjemu prenočišču naproti. Ko se je pojavila možnost, da zapišem ta prizor in mu dam neko daljšo zgodbo, sem jo zagrabila. Najprej sem imela torej izbran ta motiv propadlega pisatelja, mu kmalu dodala za romantiko značilen lik femme fatale, vse ostalo pa se je sestavilo okrog tega.
So v knjigi liki, ki si jim dodala kakšne svoje lastnosti ali lastnosti prijateljev, bližnjih – se lahko kdo prepozna?
Likov nisem črpala iz okolja, vsaj ne namerno. Kot vse ostalo pa je delo posledica vseh prej prebranih knjig, ogledanih filmov in slišanih zgodb ter skladb. Mislim, da je človeku skoraj nemogoče napisati nekaj popolnoma originalnega, vse je mozaik v biti skladiščene umetnosti.
Kateri je bil najbolj nagrajujoč trenutek, ki si ga doživela med procesom pisanja?
Jasno se spomnim trenutka, ko mi je prvič resnično steklo. Ironično sem ravno pisala o pisateljevem iskanju navdiha, in ko sem tisti odstavek dokončala, sem ga prebrala kar nekajkrat. Mislim, da je bil to eden prvih, na katerega sem bila res ponosna.
Če bi lahko dala en nasvet mladim ambicioznim piscem, kaj bi to bilo?
Veliko beri, vztrajno piši.
PETRA ŠKARJA O NATEČAJU MLADI PISATELJ LETA
Petra, kdaj in zakaj je bil objavljen prvi natečaj Mladi pisatelj leta?
Trenutno je odprt tretji natečaj Mladi pisatelj leta. Prvi je bil torej objavljen leta 2023, nagrajenkino knjigo smo izdali v začetku leta 2024.
Mladim, ki dobro in radi pišejo, želimo s tem dati priznanje, želimo jim dati spodbudo in podporo, želimo jim pokazati, kaj lahko s svojim talentom pisanja ustvarijo, pa tudi kaj zaslužijo. Upamo, da s tem dajemo kanček dobrega v spodbujanje branja in pisanja med mladimi. Prav oni so tisti, ki bodo pisali naslednje najlepše slovenske zgodbe. Te pa potrebujemo, če želimo ohranjati in krepiti kulturo, če želimo ohranjati močno slovensko besedo. Le kaj bi človek brez korenin, kaj narod brez kulture.
Zanimivo je tudi opazovati, da s tem spodbujamo tudi branje med mladimi. Zelo radi posegajo po knjigah, ki jih napišejo njihovi vrstniki. Nihče jih ne zna s pisano besedo bolj nagovoriti kot ravno nekdo izmed njih.
Kaj z zmago na natečaju (pri)dobi mladi avtor?
Najpomembneje: dobi svojo knjigo. Čisto pravo natisnjeno knjigo. Poleg tega pa še:
- Plaketo Mladi pisatelj leta.
- Referenco: knjiga je na voljo v knjigarnah in knjižnicah po Sloveniji.
- Šola zmagovalca prejme 5 izvodov knjige.
- Prepoznavnost: intervju na spletni strani Zalozba5ka.com in na socialnih omrežjih založbe; medije obvestimo o uspehu.
- Kot vsakemu avtorju mu seveda pripada tudi zaslužen avtorski honorar.
Kot pobudnica in organizatorka natečaja, pisateljica in založnica imate najbrž dober vpogled v razmišljanja mladih. O čem (radi) pišejo? Kakšne knjige dobite oziroma prispejo na natečaj, izstopa kak žanr, tematika?
V resnici nimam dobrega vpogleda v razmišljanje mladih. Morda mi je tudi zaradi tega zanimivo prebirati njihove knjige, saj imam ob tem občutek, kot bi stopila v njihove glave in srca, v njihove misli in želje.
Če ocenjujem le po knjigah, ki nam jih pošiljajo, je v letih med 10 in 13 let veliko znanstvene fantastike, v kasnejših letih pa presenečajo z zelo resnimi temami. Če sem ocenjevala po naših najstniških letih in pričakovala prve nerodne zaljubljenosti, nadležne mozolje in zoprne starše, pišejo vse drugo kot to. Pišejo o varovanju narave in planeta, pišejo o pravih vrednotah, ki jih ni v denarju, pišejo o smrti prijatelja in o osebni ter duhovni rasti. Izjemni so!
Lansko leto je na natečaju Mladi pisatelj leta 2024 zmagala 17-letna Iva Hancman. S čim vas je prepričala Iva in kako sploh poteka postopek izbire finalistov in kasneje zmagovalca?
Iva je občutno izstopala po izjemnem besednem zakladu. Fascinantno nam je bilo, da šestnajstletnica (no, sedaj sedemnajstletnica) premore tak besedni zaklad. Poleg tega je bila tudi zgodba močna, saj v njej lahko začutiš več nivojev – ali le sproščeno branje zanimive zgodbe ali pa globlja sporočila, ki se dotaknejo bralca, ki se v kakšnem delčku prepozna.
Od vseh prejetih del najprej preverimo ustreznost danim pravilom. Takih je bilo 35. V ožji izbor smo uvrstili 5 del, kar niti ni bilo težko, smo bili povsem enotni. Nato smo se preko video klica pogovorili z vsakim od teh avtorjev ter določili vrstni red prvih treh. Prvi dve sta prejeli enako število glasov, a smo na koncu za zmagovalko določili Ivo, ker verjamemo, da ima največji potencial tudi nadalje pisati izstopajoče slovenske knjige.
Tu moramo poudarili in pohvaliti vseh 35 mladih avtorjev, starih od 10 do 17 let – to niso zapisane kratke zgodbe, ampak prava, dolga knjiga. Že to je samo po sebi čudovit dosežek, vreden pohvale, zato so tudi vsi sodelujoči prejeli diplome za ta dosežek.
Kakšna načela in vrednote zagovarjate kot založnica in kaj bi vsem mladim, ki radi pišejo, položili na srce?
Na Založbi 5KA imamo kar jasno definirane in zapisane vrednote.
ODGOVORNOST: Čutimo odgovornost do pisane besede, saj vplivamo na trg, čustva ljudi, spremembe, ki se dogajajo v bralcih in posledično v celotni skupnosti.
SKUPAJ V DOBREM IN SLABEM: Investiramo mi, investira avtor; dobimo mi, dobi avtor; izgubimo mi, izgubi tudi avtor; promoviramo mi, promovira tudi avtor; praznujemo mi, obvezno mora biti poleg tudi avtor …
BITI DOBER ČLOVEK: Malo se nasmejmo, lepo pozdravimo, poberimo papirček s tal, pohvalimo koga in širimo dobre zgodbe, podajmo roko prijatelju in ramo jokajočemu, spustimo ego in se zavedajmo, da nismo sami na tem svetu.
Kaj bi jim položila na srce? Živimo v izjemnem svetu neskončnih priložnosti. Dani so nam tehnologija, umetna inteligenca, internet, dostop do vsega sveta v trenutku. A v vsem tem ne pozabite – brati in pisati. Te veščine vam kljub vsej tehnologiji še vedno dajo konkurenčno prednost in, verjetno še pomembneje, lepšajo življenje. Zato – berite in pišite, saj se v tem skriva nekakšna čarobnost, ki je težko opisljiva, a vam zagotavljam, da izjemno polepša življenje.
Iva in Petra Škarja na predstavitvi prvenca Mozaik v Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem (foto: Nika Hölcl)
—
Na koncu pa še dve vprašanji, da potešim lastno radovednost. To sta vprašanji, ki jih redno in rada postavim vsem zanimivim sogovornikom.
Za katero vprašanje želite, da bi vam ga kdo zastavil, pa vam ga še ni?
»A lahko kupim 1000 tvojih knjig?«
»A si za to, da tvojo knjigo izdamo v 20 različnih državah po svetu?«
Katere tri knjige so vas v zadnjega pol leta navdušile in bi jih priporočili v branje?
Ivan Cankar, Skodelica kave. Vem, hecno, v šoli sem zavijala z očmi, zakaj moramo brati te »starinske zapise«. Slučajno mi je v roke prišel izvod knjige iz leta 1951, zato sem jo iz radovednosti prebrala še enkrat. Navdušena sem, kako res mojstrsko je znal pisati!
Vesna Milek, Kleopatra; Naj se zgodi. Od nekdaj rada berem zgodbe, ob katerih se učiš zgodovinskih dejstev. Poleg tega je res zelo lepo spisana.
Start-up factory (Haier), Joost Minnaar & Pim de Morree. Od nekdaj me zanima podjetništvo in se v njem dosti gibam, zato je bila tale knjiga izjemna zgodba, kako se lahko ogromno podjetje reorganizira na način, da kljub velikosti ohranja startupovski duh inovacij in hitrih prilagajanj na spremembe.
*naslovna fotografija prispevka: spletna stran Založbe 5ka